Tihi gospodar rumene majice

Na kolesu Chrisu Froomu ni para in s še četrto zmago na dirki po Franciji si je mojster največje dirke na svetu še povečal tako priljubljenost v domovini kot negativen odziv ljudi, ki si na vrhu želijo spremembe. A Froome ni bil vedno le stroj na dveh kolesih, ki je povrhu vsega še multimilijonar, za odločno masko se še vedno skrivajo sledi otroštva, ki ni bilo vedno lahko.

Starša Chrisa Frooma sta Britanca, a sta oba poslovne priložnosti poiskala v Keniji, kjer sta se tudi spoznala in poročila, a ne za dolgo. Po razhodu sta Froomova starejša brata odšla v Anglijo, za najmlajšega pa je zmanjkalo denarja in Chris je ostal »edini beli deček v vasi«, kot je bil med vrstniki znan v Nairobiju.

S trinajstimi leti se je udeležil dobrodelne kolesarke dirke, po zmagi ga je pod svoje okrilje vzel najboljši kenijski kolesar David Kinjah in Froome se je počasi začel spoznavati z zakonitostmi športa, ki ga je kasneje izstrelil med zvezde. Na domačih dirkah je blestel, a ne vedno. Dolgo ni bilo jasno, zakaj je na nekaterih dirkah Chris za več razredov boljši od konkurence, spet drugič pa komajda sledi tempu glavnine. Šele veliko let kasneje so odkrili, da je Froome trpel za v Afriki pogosto polžjo vročico, ki vpliva na prebavo, zato telo Britanca afriških korenin ni vedno delovalo tako, kot so od njega pričakovali.

Maser pri ekipi Sky David Rožman, brez katerega si Britanec skorajda ne more predstavljati dirke, je opisal njegovo zgodbo s svetovnega prvenstva v Salzburgu: »Leta 2006 je sam pripotoval iz Južne Afrike na svetovno prvenstvo. Bil je brez denarja in ekipe, sam svoj selektor, mehanik in trener, nastanitev pa je bila zanj kljub temu predraga, zato je spal 45 kilometrov iz Salzburga. Na sestanek vodij ekip pred kronometrom in cestno dirko je prišel v največjem nalivu kar s kolesom, opravil s preizkušno in se nato s kolesom še odpeljal do stanovanja, medtem ko so se konkurenti skrivali v ekipnih avtobusih. Tako se je začela njegova kariera.« Frooma je najprej v svoje vrste povabila južnoafriška ekipa Barloworld, leto kasneje pa si je njegove usluge zagotovila tudi britanska kolesarska zveza, ki je v visokoraslem »Froomeyju« prepoznala kokoš, ki nese zlata jajca, in ga povabila pod svoje okrilje. V oko je padel Davidu Brailsfordu, alfi in omegi britanskega kolesarstva zadnjih 20 let: »Še zdaj mi ni jasno, kako je lahko za Kenijo dosegal takšne rezultate s tako zastarelo opremo in brez kakršnekoli pomoči. Vedeli smo, da Chris ni le še en kolesarski talent, za tiho masko se je skrivala neverjetna sla po zmagah.«

Froome ni bil serijski zmagovalec, zato v Barloworldu ni dobil prave priložnosti. Veljal je za odličnega pomočnika v hribih, a potenciala za zmage na tritedenskih dirkah kljub priporočilu slavnega Robbieja Hunterja v njem niso videli. Pred sedmimi leti se je ob prelomnici britanskega kolesarstva tudi Froomova kariera obrnila močno na bolje. Ustanovitev superekipe so Britanci želeli podpreti z mladimi domačimi kolesarji, ki bi stali ob boku Bradleyju Wigginsu v lovu za zmago na Touru. Na Vuelti leta 2011 je Froome potrkal na vrata svetovne elite. Najprej je devet dni zvesto pomagal Wigginsu v gorah, nato pa na kronometru zasedel presenetljivo drugo mesto, ko je v 56 minutah pedala vrtel s povprečno kar 406 vati. Prevzel je majico vodilnega in čeprav je zmaga na Vuelti na koncu romala v roke starejšega britanskega kolega, je postalo jasno, da se v Froomu skriva nekaj posebnega. Odlična zdravniška služba Skya je dokončno odpravila posledice dolgotrajne bolezni in rezultatska krivulja se je začela naglo vzpenjati. Prišla je prva zmaga na Touru 2013, pa nato slaba naslednja sezona, ko so dvomljivci, in teh ni bilo malo, spet odpisovali bogomolko ali paličnjaka na kolesu, kot so ga nekoliko žaljivo označevali v britanskih medijih. Z osredotočenim pogledom in ne najbolj estetskim, a zelo učinkovitim načinom kolesarjenja Froome še najbolj spominja na robota. Prišla je druga, pa tretja in letos še četrta rumena majica na Elizejskih poljanah, »Froomey« pa še vedno zmaguje z neverjetno lahkoto. Armada francoskih navijačev ga neupravičeno sovraži, a bodo čez desetletje ali dva hočeš nočeš morali priznati, da je bil edini beli deček v vasi, ki je zmagoval na njihovih cestah, res nekaj posebnega.