Tiskane izdaje
Čeprav je dirka za mavrično majico svetovnega prvaka le eden od šestih kolesarskih spomenikov, ima poseben, zelo prestižen status. Bolj kot katerakoli klasika, Tour, Giro ali Vuelta namreč opredeljuje kakovost in moč posameznih držav. Izidov ne krojijo narodnostno pisana moštva, ampak možje v državnih dresih. V 88-letni zgodovini SP se je izoblikovala skupina šestih velesil, ki je osvojila kar 79 odstotkov kolajn.
Do prvenstva v Chamberyju leta 1989, kjer so prvič »mali« osvojili vse tri kolajne – Greg LeMond (ZDA), Dmitrij Konjišev (Rus) in Sean Kelly (Irs) –, so se Belgijci (skupaj imajo 25 zmag ozirom 48 kolajn), Italijani (19/55), Francozi (8/34), Nizozemci (7/17), Španci (5/23) in Nemci (2/15) okitili kar s 87 odstotki kolajn. Če jih prištejemo še devet takratne velesile Švice, se ta odstotek poveča na 93 ...
A čas velikih je, kot kaže, za vselej minil. Prelomnici sta bili leto 1989, ko so se v italijansko moštvo Alfa Lum preselili takratni sovjetski kolesarji na čelu z Andrejem Čmilom, Dmitrijem Konjiševom in Djamolidinom Abdužaparovom, in leto 1995, ko so se na SP v Kolumbiji tudi na svetovnih prvenstvih združili dotlej strogo razdeljeni profesionalci in amaterji. Kolesarjem iz nekdanjega vzhoda se je na široko odprla pot v svet velikih. S ProTourom, nazadnje WorldTourom je kolesarstvo postalo tako globalno, da so najboljši posamezniki številčno manj razvitih in bogatih okolij v elitni konkurenci dobili vse, kar imajo za kolajne veliki. Predvsem izkušnje in status nosilcev klubov, kakršnega ima denimo Peter Sagan, ki z letno štirimilijonsko pogodbo v Tinkoffu sodi med najbolj plačane kolesarje sedanjega časa. Tudi nacionalnih interesov, ki so še ne tako dolgo postavljali tekmovalce iz kolesarsko nerazvitih držav (posebej manjših, kakršna je Slovenija) v podrejen položaj, ni več. Če so se nekoč po Machiavelliju (cilj opravičuje vsa sredstva) ravnali zgolj na dirkah, to počno zdaj tudi v organizacijski strukturi. Veliki oziroma domačini velikih klubov imajo seveda še vedno določeno prednost, vendar pa ta s sponzorji z vsega sveta ni več tako samoumevna, kot je bila še pred desetletjem. Denar pač zanimajo le zmage in uspeh.
Nekoč je bilo na svetovnih prvenstvih domala nemogoče pretentati uigrana moštva Belgijcev in Italijanov, ki so poraze doživljali zgolj zaradi lastnih nesoglasij. Še posebej so bili v tem »uspešni« Italijani. Na zadnjih šestih prvenstvih pa se je geokolesarski svet tudi na dirkah za mavrično majico obrnil na glavo. Od osemnajstih kolajn med profesionalci so jih tekmovalci dežel z obrobja kolesarske odličnosti osvojili dvanajst. V Geelongu v Avstraliji 2010 (na zmagovalni oder so prikolesarili Norvežan Thor Hushovd, Danec Matti Breschel in Avstralec Allan Davis) so bili še drugič premočni za velikane, zadnja dva prvaka pa sta postala moža, ki ju sploh niso uvrščali v krog favoritov, Portugalec Rui Costa in Poljak Michal Kwiatkowski. Slednjega štejejo za eno največjih presenečenj v zgodovini svetovnih prvenstev, podobno tistemu iz leta 1993, ko je v Oslu šampiona Toura, Španca Miguela Induraina, ugnal za takratne dobre poznavalce popolni avtsajder, Američan Lance Armstrong. Čast velikih je v zadnjih letih rešil le Belgijec Philippe Gilbert v Valkenburgu 2012. Vodilno vlogo so prevzeli Avstralci z zlato, dvema srebrnima in bronasto kolajno, sledijo pa Norvežani z zlato in srebrno ter Britanci, ki so zmage na Touru napovedali z zlato Marka Cavendisha v Københavnu 2011.
Prevladujočih kolesarjev, kakršni so bili nekoč trikratni prvaki, Italijan Alfredo Binda, Španec Oscar Freire, Belgijca Rik van Steenbergen in Eddy Merckx, ter dvakratni, Belgijca Rik van Looy in Freddy Maertens, Američan Greg LeMond in Italijan Paolo Bettini, ni več. Na prvenstvu v Richmondu bodo imeli najboljši v letošnji sezoni – Španci, Kolumbijci, Britanci, Italijani, Belgijci, Nemci, Nizozemci, Avstralci in Francozi – zavoljo široke kakovosti seveda največ kolesarjev (po devet) in manevrskega prostora, a je razpon favoritov velik. Kolo bodo vodili veliki, v ospredju pa bodo spet »mali«, Slovak Peter Sagan, Norvežan Alexander Kristoff, branilec naslova Kwiatkowski, Danec Matti Breschel, sicer osvajalec dveh kolajn na minulih prvenstvih, Južnoafričan Daryl Impey, Švicar Michael Albasini, Ukrajinec Aleksej Lučenko ter Avstralca Simon Gerrans in Michael Matthews, ki znajo krmariti med velikimi. V krog »presenečenj« sodita tudi Slovenca Luka Mezgec, malo manj Grega Bole, čeprav je proga njemu veliko bolj pisana na kožo. Njuna smola je – za razliko denimo od Sagana, Kristoffa in Gerransa –, da sta v svojih moštvih v drugi oziroma tretji vrsti, čeprav kažeta potencial za kolajno. Tako kot jo je leta 2001 Andrej Hauptman. Prav on in takrat številčno zelo skromna slovenska vrsta s Tadejem Valjavcem, Gorazdom Štangljem in Martinom Dergancem je dokaz, da je tudi v taktičnih različicah velikih vedno mogoče najti luknjo za kolajno. Le upati jo je treba poiskati, predvsem pa izkoristiti. Hauptman in njemu podobni so imeli ta pogum.
