Tiskane izdaje
Bil je najboljši, a hkrati kot zaklet za velike uspehe. Trikrat je leto končal kot prvi kolesar svetovne lestvice, a vselej z grenkim priokusom, ker je zgrešil veliki cilj in ostal brez zmage na največjih treh dirkah. Boleče izgubljena je bila zlasti tista na Giru 2012, ko je vodil še na zadnji dan, a nato v kronometru zaostal za Ryanomu Hesjedalom za 16 sekund. Nekaj mesecev pozneje je zapravil rdečo majico in dvoboj z Albertom Contadorjem na Vuelti, dramatični poraz pa nato doživel zlasti v boju za naslov svetovnega prvaka leta 2013, ko ga je v sprintu ugnal Rui Costa. Ti trije dogodki so najbolj zaznamovali sicer izjemno kariero španskega kolesarja Joaquima Rodrigueza, ki bo konec sezone pri 37 letih za vselej parkiral svoje tekmovalno kolo.
»Veliko je spominov. Vedno se rad spomnim na svoje sanjsko leto 2012 in tiste zmage v Lombardiji, ko je tako močno deževalo. Še vedno pa me boli srebrna kolajna na SP 2013. Ne morem preboleti, da tedaj nismo zmagali, a takšno je pač kolesarstvo,« je na novinarski konferenci v Andori, kjer je tudi razkril odločitev o koncu kariere, povedal Katalonec, ki bo očitno vselej obžaloval izgubljeno zlato kolajno v Firencah. »To je očitno Puritova usoda,« je tedaj dejal v solzah. In ob koncu njegove športne poti se zares zdi »krivično«, da mu ni uspelo uloviti najmanj ene velike zmage, saj je pomembno zaznamoval preteklo kolesarsko obdobje.
Radoživ, nikoli dolgočasen je navduševal na dolgih in kratkih klancih, dobival ciljne vzpone z mladostno lahkotnostjo, kot tedaj, ko je leta 2001 na treningu z ekipo ONCE tudi dobil vzdevek Purito – v španščini majhna cigara. Ko se je na vzponu ležerno odpeljal mimo moštvenih kolegov Abrahama Olana, Carlosa Sastreja in bratov Jalabert, je z roko nakazal, kakor da kadi cigaro, češ, zlahka vas premagam. Za to potezo si je novinec v moštvu prislužil primerno kazen: pri večerji je moral v resnici pokaditi cigaro, in to pred šefom ekipe Manolom Saizom. Izpolnil je nalogo in tako postal Purito.
Od takrat se je mnogo spremenilo. »Danes kolesarstvo skorajda že nima več zveze s tistim športom, s katerim sem se leta 2000 začel ukvarjati profesionalno. Veliko stvari sem doživel v svoji karieri, videl mnogo dobrih kolesarjev od Johana Museeuwa do Naira Quintane. Name sta imela največji vpliv Michele Bartoli in Alejandro Valverde,« je povedal o svoji dolgi kolesarski karieri, ki se je začela zaradi očeta, nekdaj šefa ekipe Colchon, in šest lest starejšega brata, prav tako tekmovalca. Sam sprva kolesa niti ni preveč maral, a ko je začel dosegati prve uspehe, ga je potegnilo.
Pri 37 letih čuti, da je dovolj, čeprav še ni rekel zadnje. Ni se še odločil, katera dirka bo njegova zadnja, nastopil bi rad še v Riu in na domači Vuelti, na kateri je doslej doživel že toliko lepih, a tudi težkih trenutkov. »Seveda, z Vuelto sem v posebnih odnosih. Natančno poznam njene poti, tam sem vedno treniral. Poleg tega so mi ljudje dali posebno energijo. Kot profesionalni kolesar moraš ogromno žrtvovati, le z veliko treninga in trpljenja lahko dosežeš svoje cilje. A hkrati kolesarstvo daje tudi veliko zadovoljstva – prav zaradi ljudi, ki vedo, kaj vse mora prestati kolesar. Mislim, da nas imajo prav zato ljudje radi.«
