Zanardijeve solze sreče 15 let po nesreči, v kateri je ostal brez nog

Zlato v kronometru v razredu ročnega kolesarstva H5 je njegova četrta osvojena medalja na paraolimpijskih igrah, potem ko je pred štirimi leti v Londonu osvojil dve zlati in eno srebrno medaljo, v četrtek pa je v cestni preizkušnji na 60 kilometrov v kategoriji H5 osvojil še srebrno kolajno.

Alex Zanardi je v cestni preizkušnji na 60 kilometrov v kategoriji H5 v Riu osvojil še srebrno kolajno. Thomas Lovelock-OIS/IOC/Handout via REUTERS

Italijan, ki bo čez dober mesec srečal abrahama, je med letoma 1991 in 1994 petindvajsetkrat nastopil na dirkah formule 1, do točk pa je prišel le enkrat, in sicer s šestim mestom v Braziliji leta 1993, ko je vozil za ekipo Lotus. Kruh je služil tudi v ekipah Jordana, Minardija in Williamsa. Kasneje je tekmoval v avtomobilskem tekmovanju Indy, bil dvakrat prvak tega tekmovanja, se leta 1999 vrnil v formulo 1, a se naslednjega leta podal čez lužo v tekmovanje CART, ki je nadomestilo tekmovanja za pokal Indy.

Alex Zanardi v sezoni 1999, ko je v formuli 1 vozil za ekipo Williamsa. Foto: Reuters

Sprva pa je bil jekleni Italijan, tako kot njegov someščan Alberto Tomba, zaljubljen v smučanje. A ko je kot štirinajstletnik prvič sedel za volan gokarta, poti nazaj ni bilo več. Pot ga je pripeljala do formule 1 in do tragične nesreče med tekmovanjem CART pred natanko petnajstimi leti (15. septembra 2001), ko je pri izhodu iz boksov zavrtelo njegov dirkalnik, vanj pa je z vso hitrostjo trčil Kanadčan Alex Tagliani. Tedaj 35-letni Italijan je zaradi hudih poškodb in številnih zlomov ostal brez nog.

Nesrečni 15. september 2001 v Lausitzringu v Nemčiji. Foto: Wolfgang Wittchen/Reuters

Njegova volja do življenja, optimizem in odločnost so pripomogli, da ni zapadel v depresijo, temveč se je po številnih poškodbah vrnil v svet športa in se lotil ročnega kolesarjenja, ki mu je prineslo številne uspehe na maratonih v New Yorku, Rimu ter svetovnih prvenstvih v parakolesarstvu in navsezadnje na paraolimpijskih igrah v Londonu in Riu. Bil je tudi večkratni udeleženec maratona v Dolomitih, kjer popolnoma zdravi kolesarji z velikimi napori premagujejo več kot 4200 metrov višinske razlike v dolžini 138 kilometrov.

S svojo dobrodelno ustanovo Bimbi in gamba (otroci na nogah) se ukvarja z oblikovanjem nožnih protez in koles za paraplegike ter številne ponesrečne otroke usmerja v šport. Dokaz, da je tudi največje poraze mogoče spremeniti v največje zmage.

Zanardijevo tragično življenjsko zgodbo so predstavili v eni od oddaj Real Sports z Bryantom Gumbelom na TV-programu HBO.

Na vprašanje, od kod mu vsa ta moč, je po osvojenem zlatu odgovoril: »Vse, kar si želim, lahko dosežem. Čeprav mnogi menijo, da so dali že vse od sebe, še niso iz sebe izvlekli vsega svojega potenciala. Tri leta sem delal za ta rezultat, vložil sebe v ta uspeh. Srečen sem, da mi je uspelo.«