Zvezdnik in zlobnež

Saga o Saganu je vsekakor zaznamovala športni teden. Njen »prolog« je bil v ponedeljek, ko je kolesarski zvezdnik dvignil roki v zrak ob zmagi na tretji etapi dirke po Franciji. Kako kratka je pot od junaka do bedaka, je Slovak spoznal naslednji dan, ko so ga zaradi »komolca« izključili s Toura. Pritožba ni zalegla, mnenja o upravičenosti stroge kazni pa so še naprej deljena.

Takoj po neljubem dogodku v četrti etapi dirke po Franciji je večina obsodila agresivnost Petra Sagana, zaradi katere je Mark Cavendish ob veliki hitrosti priletel ob ogrado in z zlomljeno ramo končal dirko vseh dirk. Toda našli so se tudi ljudje, ki so Slovaku iz Žiline stopili v bran, češ da so takšna prerivanja povsem običajna in da je bil tudi nesrečni Anglež pogosto v vlogi slabega fanta.

Zakaj se je potem žirija odločila izključiti najbolj zanimivega kolesarja na svetu in zakaj ga športno razsodišče v Lozani ni pomilostilo, ko se je moštvo Bore pritožilo? Odločitev v njegovem primeru namreč ni povsem jasna. Je bil njegov šprint res tako nevaren, da je tako močno ogrozil druge kolesarje? Zaplet je sprožil veliko polemik. Sprva so vsi udarili po Saganu kot nepridipravu, ki ne spoštuje pravil. Kasneje pa so se, po večkratnem ogledu posnetka iz različnih zornih kotov, mnogi kolesarji (Andre Greipel in še petnajsterica) opravičili za ostre besede v prvem odzivu.

Drugi, še posebej legendarni avstralski šprinter Robbie McEwen, so ostali pri tem, da so ga morali izključiti, češ da je bila to skrajno nešportna poteza. Zanimivo, da so med najbolj radikalnimi kritiki prav tisti, ki so počeli v šprintih zelo podobne stvari – se prerivali, »komolčarili« ter sejali strah in trepet v karavani (obstaja veliko posnetkov še bistveno bolj nevarnih šprintov in padcev). O tem, kdo je zares kdo, lahko največ pove Borut Božič. Vse to seveda šprinterski gladiatorji počno pri hitrosti 70 km/h. Cavendish je bil eden izmed izrazitejših agresivnežev, morda celo najbolj brezkompromisen med vsemi …

Dvakratni svetovni prvak (2015, 2016) in lanski dobitnik zlatega kolesa za najboljšega kolesarja na svetu, je bil odličen gorski kolesar, šele pri 17 letih je začel dirkati na cesti. Ker ima gorskokolesarske izkušnje, obvlada kolo veliko bolje kot ostali cestni kolesarji, zato pa tudi lahko dela trike, s katerimi je najprej postal zvezda (s kolesom je skočil na streho avtomobila in ga parkiral v nosilec). Je prvi veliki šampion, ki so ga v zadnjih desetletjih diskvalificirali, če seveda odštejemo tiste, ki so jemali doping. Njegova izključitev naj bi bilo opozorilo vsem šprinterjem, vprašanje pa je, kako bodo žirije dosledne pri uveljavitvi pravila varnosti od simboličnega 4. julija naprej. Standard, ki ga je postavil belgijski sodnik, je visok, sporočilo organizatorjev Toura, ki imajo seveda odločilen vpliv na žirijo, pa je, da nedotakljivih šampionov ni. Navsezadnje so se odrekli sedemkratnemu šampionu pentlje Lancu Armstrongu, čigar imena uradno ne smejo omenjati. Tour je postal največji, večji od kolesarske zveze UCI, in verjetno edini, ki si upa izključiti mavrično majico. Psi lajajo, karavana pa gre naprej. Kolesarska še posebej in še zlasti na Touru.

Kazen ni sporna, a je bila pretirana, strokovni komentator na Eurosportu Greg LeMond, trikratni šampion na Touru, je dejal, da bi bili celo kolesarski puristi potolaženi, če bi Sagana postavili na zadnje mesto, mu izbrisali šprinterske točke in morda še naložili družbeno koristno delo. Ni pa bil precendenčni primer. V zadnjem času je znana izključitev Vincenza Nibalija leta 2015 na Vuelti, ko se je držal avtomobila na vzponu. Chris Froome, favorit za letošnjo zmago, si je leta 2010 na Giru, ko še ni bil tako znan, pomagal z motorjem (bil je poškodovan), nekaj izključitev je bilo zaradi pretepov, denimo Daniela Morena na letošnjem Giru.

Da ne bo pomote, Sagan seveda ni kolesarsko jagnje, saj tudi zanj velja, da je pripravljen voziti prek trupel do zmage. V športu, kjer slavijo le enega, posebej na Touru, pač drugega ne gre pričakovati.