Bo kolajna celo škodila?

Ali bo zlata kolajna koristila slovenski košarki ali ji bo celo škodila? Takšno vprašanje bi v normalni državi zvenelo zelo nelogično, toda v minulih štirih mesecih smo dobivali odgovore, ki so pritrjevali črnim mislim. Spomini na Istanbul bledijo, izpod preprog pa vse bolj tolčejo na plano težave, ki so jih vodilni pri KZS pometali izpred oči javnosti in se osredotočali na delo z reprezentanco. Njen podvig jih je še bolj usmeril v vlogo navijačev in oddaljil od realnega stanja v košarkarski bazi ter jim dodatno odebelil kožo za obrambo pred kritiki.

Zganili pa so se najbolj ambiciozni klubi, ki so tudi zibelka vseh reprezentantov. Na vrhuncu sodniške stavke, ki je preprečevala začetek ligaških tekmovanj, so se sami dogovorili z možmi s piščalkami in se zavzeli, da bi jih plačevali brez posredniške vloge KZS (in lepe provizije). Pobuda je naletela na gluha ušesa, a je prvoligaše približala na skoraj skupno valovno dolžino, kar je že pomenilo izhodišče za osamosvojitev 1. SKL izpod okrilja nacionalne zveze. Nekako tako, kot imajo stvari urejene v Španiji, Nemčiji, Litvi, Srbiji in tudi v Italiji, vsakdo na svoj način. Prvoligaški klubi pač nimajo le največjih proračunov v državi, njihovo poslanstvo že kar mora segati onstran meja domačega povprečja in ovir, ki jih zaradi nespretnosti ali premajhnega interesa za iskanje rešitev postavljajo birokratsko naravnane ustanove. Te se pač prepogosto znajdejo pred uganko, zakaj naj si celo leto belijo glavo s področji, ki po njihovih merilih pritegnejo dokaj majhno pozornost, če lahko z enim reprezentančnim tekmovanjem generirajo veliko več zanimanja in denarja?

Ali bo akcija dobila zadostno podporo prvoligašev in vzpostavila temelje za ustanovitev podjetja v lasti klubov, ki bi skrbelo za organizacijo in trženje 1. SKL, bo hitro pokazal čas. Podobnih zamisli je bilo v minulih četrt stoletja veliko in niso padle na plodna tla. Vendar razmere v naši klubski košarki še nikoli niso bile tako alarmantne. Prav tako je res, da so lahko siromaki precej bolj enotni in solidarni od tistih, ki živijo v izobilju. Ne nazadnje bo nekdo moral presekati vozel pri sporu s sodniki, saj grozi, da se bo že aprila razširil v hud vihar.

O tem priča tudi pismo dosedanjega predsednika društva sodnikov Željka Jovanovića, ki je odstopil le štiri mesece po umiku njegovega predhodnika Andreja Jelena. V njem je med drugim zapisal: »Kljub trudu, da bi po septembrskih dogodkih vzpostavil normalno komunikacijo s krovno organizacijo, tega na žalost nisem dosegel. Generalni sekretar KZS je našo takratno legitimno pravico, da pod takšnimi pogoji ne želimo opravljati nalog, v nadaljevanju vzel kot osebno vojno, ki se zanj še vedno ni končala. Dejstvo je, da Rašo Nesterović ne premore ustrezne komunikacije in širine v smislu razumevanja celotne problematike slovenske košarke, ki že od samega začetka sloni na klubih. Glede na njegov podcenjujoč odnos do klubov si lahko samo predstavljate, kakšen odnos ima do slovenskega sojenja ...«

Izhodišč za začetek dela v klubski košarki nikakor ne manjka.