Boštjan Nachbar se ne bo vrnil na igrišča (VIDEO)
Nekdanji košarkarski reprezentant se je po tehtnem premisleku odločil za konec športne poti pri 37 letih.
Odpri galerijo
Boštjan Nachbar je poklicno košarkarsko pot leta 1997 začel pri Olimpiji.
Boštjan Nachbar se ne bo več vrnil pod koše. To je nekdanji slovenski košarkarski reprezentant sporočil v pismu, naslovljenemu na spletno stran nacionalne televizije. Nachbar, ki bo 3. julija dopolnil 38 let, v tej sezoni ni več igral, nazadnje pa je nosil dres španske Seville.
Za njim je bogata 20-letna poklicna košarkarska pot, ki jo je Dravograjčan začel pri ljubljanski Olimpiji, vodila pa ga je tako prek NBA kot prek največjih evropskih klubov. Za slovensko reprezentanco je na velikih tekmovanjih igral deset let, od evropskega prvenstva 2003 do domačega eurobasketa 2013. Na 58 uradnih tekmah je za izbrano vrsto dosegel 573 točk.
V pismu za MMC je zapisal:
Čeprav že več mesecev nisem stopil na košarkarsko igrišče, sem si dopuščal možnost, da bom košarko še igral. Po dolgem premisleku sem ugotovil, da želja po igranju ni več tako velika, kot bi morala biti in da imam sedaj drugačne, nove prioritete. Moja košarkarska pot je končana.
Za sabo imam 20 let košarkarske kariere. Ko sem kot mlad fant iz Dravograda prvič prijel žogo v roke, sem začel sanjati o igranju v največjih ekipah, slavnih dvoranah in na najpomembnejših tekmah. Te sanje sem uresničil. Danes tega ne bi pisal, če ne bi imel poleg vztrajnosti, sreče in nekaj talenta ob sebi tudi ljudi, ki se jim ob tej priložnosti želim zahvaliti.
Navijači – hvala za vso podporo, tako v reprezentanci kot v klubih. Vedno sem rekel, da sem košarko igral za vas, in ob tem sem neizmerno užival. Energijo, ki sem jo čutil ob vašem glasnem navijanju v nabito polnih dvoranah, je nemogoče opisati. Bil sem zasvojen s tem. In to bom najbolj pogrešal.
Soigralci – vsi, od soigralcev na osnovni soli, mlajših kategorijah, v reprezentanci, klubih pa do NBA-zvezd – hvala, da sem z vami lahko delil strast do te igre. Nikoli ne bi užival v uspehih, če jih ne bi imel možnosti deliti z vami. Nekatere prijateljske vezi, ki se spletejo na igrišču, bodo zaradi tega ostale trdne do konca življenja.
Trenerji – vsak od vas je name pustil svojevrsten vtis ter mi pomagal na svoj način. Hvala za vašo pomoč in nesebično prenašanje znanja. Spoštujem vas, ker ste iz mene vedno znali iztisniti maksimum. Sam tega velikokrat nisem zmogel.
Starša Vlado in Marija – vedno bom hvaležen, da sta mi omogočila slediti mojim sanjam in me učila kako premagovati ovire. V meni sta prepoznala talent, ki ga brez vajine konstantne pomoči nikoli ne bi mogel razviti. Upam, da sta uživala v spremljanju moje kariere in da sta name ponosna.
Brat Grega – verjetno nikoli ne boš vedel, kolikokrat si mi pomagal. Podrobno si poznal mojo igro in mi znal svetovati, kadar sem to potreboval. Ker si bil ti kot igralec prikrajšan, sem si prav zato še bolj želel uspeti. Tudi zate. To je bila zame največja motivacija.
Tara in Ajda – vajino navijanje, čeprav povsem otroško in nedolžno, mi je prineslo več zadovoljstva kot vse zmage in pokali. Besede »Ati, ti si najboljši!« so zame pomenile zmago – ne glede na rezultat na igrišču. Ob vama sem pozabil na skrbi iz košarke, moj fokus se je preusmeril na vaju in ob tem ne bi mogel bolj uživati. Želel bi si, da bi samo za vaju igral še nekaj let, ampak naj bodo naši skupni spomini ob igrišču toliko bolj dragoceni.
Anka – skupaj sva od takrat, ko sem bil nihče. Pomagala si mi na vsakem koraku in VEDNO verjela vame. Odrekla si se svoji karieri, da si pomagala graditi mojo. Kjerkoli smo živeli, si uspela to mesto spremeniti v naš dom. Skupaj sva šla skozi visoke vzpone in nizke padce. Sam bi obupal, s teboj ob strani pa sem se pobral, nadaljeval in dosegel nov vrh. Vedno si pozitivna in vedno verjameš. Beseda hvala nikoli ne bo dovolj. Rad te imam.
Košarka – to zame nikoli ni bila le igra, ki se loči na zmage in poraze. Košarka so ljudje, spomini, doživetja in občutki. Košarka bo zato vedno del mojega življenja. Veselim se novih začetkov.
Boštjan Nachbar
Za njim je bogata 20-letna poklicna košarkarska pot, ki jo je Dravograjčan začel pri ljubljanski Olimpiji, vodila pa ga je tako prek NBA kot prek največjih evropskih klubov. Za slovensko reprezentanco je na velikih tekmovanjih igral deset let, od evropskega prvenstva 2003 do domačega eurobasketa 2013. Na 58 uradnih tekmah je za izbrano vrsto dosegel 573 točk.
V pismu za MMC je zapisal:
Čeprav že več mesecev nisem stopil na košarkarsko igrišče, sem si dopuščal možnost, da bom košarko še igral. Po dolgem premisleku sem ugotovil, da želja po igranju ni več tako velika, kot bi morala biti in da imam sedaj drugačne, nove prioritete. Moja košarkarska pot je končana.
Za sabo imam 20 let košarkarske kariere. Ko sem kot mlad fant iz Dravograda prvič prijel žogo v roke, sem začel sanjati o igranju v največjih ekipah, slavnih dvoranah in na najpomembnejših tekmah. Te sanje sem uresničil. Danes tega ne bi pisal, če ne bi imel poleg vztrajnosti, sreče in nekaj talenta ob sebi tudi ljudi, ki se jim ob tej priložnosti želim zahvaliti.
Navijači – hvala za vso podporo, tako v reprezentanci kot v klubih. Vedno sem rekel, da sem košarko igral za vas, in ob tem sem neizmerno užival. Energijo, ki sem jo čutil ob vašem glasnem navijanju v nabito polnih dvoranah, je nemogoče opisati. Bil sem zasvojen s tem. In to bom najbolj pogrešal.
Soigralci – vsi, od soigralcev na osnovni soli, mlajših kategorijah, v reprezentanci, klubih pa do NBA-zvezd – hvala, da sem z vami lahko delil strast do te igre. Nikoli ne bi užival v uspehih, če jih ne bi imel možnosti deliti z vami. Nekatere prijateljske vezi, ki se spletejo na igrišču, bodo zaradi tega ostale trdne do konca življenja.
Trenerji – vsak od vas je name pustil svojevrsten vtis ter mi pomagal na svoj način. Hvala za vašo pomoč in nesebično prenašanje znanja. Spoštujem vas, ker ste iz mene vedno znali iztisniti maksimum. Sam tega velikokrat nisem zmogel.
Starša Vlado in Marija – vedno bom hvaležen, da sta mi omogočila slediti mojim sanjam in me učila kako premagovati ovire. V meni sta prepoznala talent, ki ga brez vajine konstantne pomoči nikoli ne bi mogel razviti. Upam, da sta uživala v spremljanju moje kariere in da sta name ponosna.
Brat Grega – verjetno nikoli ne boš vedel, kolikokrat si mi pomagal. Podrobno si poznal mojo igro in mi znal svetovati, kadar sem to potreboval. Ker si bil ti kot igralec prikrajšan, sem si prav zato še bolj želel uspeti. Tudi zate. To je bila zame največja motivacija.
Tara in Ajda – vajino navijanje, čeprav povsem otroško in nedolžno, mi je prineslo več zadovoljstva kot vse zmage in pokali. Besede »Ati, ti si najboljši!« so zame pomenile zmago – ne glede na rezultat na igrišču. Ob vama sem pozabil na skrbi iz košarke, moj fokus se je preusmeril na vaju in ob tem ne bi mogel bolj uživati. Želel bi si, da bi samo za vaju igral še nekaj let, ampak naj bodo naši skupni spomini ob igrišču toliko bolj dragoceni.
Anka – skupaj sva od takrat, ko sem bil nihče. Pomagala si mi na vsakem koraku in VEDNO verjela vame. Odrekla si se svoji karieri, da si pomagala graditi mojo. Kjerkoli smo živeli, si uspela to mesto spremeniti v naš dom. Skupaj sva šla skozi visoke vzpone in nizke padce. Sam bi obupal, s teboj ob strani pa sem se pobral, nadaljeval in dosegel nov vrh. Vedno si pozitivna in vedno verjameš. Beseda hvala nikoli ne bo dovolj. Rad te imam.
Košarka – to zame nikoli ni bila le igra, ki se loči na zmage in poraze. Košarka so ljudje, spomini, doživetja in občutki. Košarka bo zato vedno del mojega življenja. Veselim se novih začetkov.
Boštjan Nachbar
