Če je za vse kriv Rado Trifunović, bomo hitro spet na zlati veji
Slovenski košarkarji bi lahko pred nedeljskim dvobojem z Avstrijo v Kopru začasno opustili mantro, da so evropski prvaki.
Odpri galerijo
Rado Trifunović se je po novem porazu znašel pod plazom ostrih kritik. Foto FIBA
»Smo evropski prvaki. Velesila.« Tako si že dobri dve leti ponavljajo mantro slovenski košarkarji, vse od velikega zmagoslavja v Istanbulu. Toda od tedaj so odigrali že 13 uradnih tekem in dobili le tri. Z nespretnim porazom na Madžarskem so začeli še kvalifikacije za eurobasket 2021, zato je pred nedeljskim dvobojem z Avstrijo v Kopru (ob 17. uri) verjetno napočil trenutek, da bi za nekaj časa zamrznili spomine na Turčijo. Z njimi pač le podžigajo tekmece, sebi pa ne delajo nobene usluge.
V slovenski in delno tudi v regionalni košarki lahko Koper Primorska nadomešča izgubo najboljših košarkarjev in trenerja z borbenostjo in moštveno igro. Na reprezentančni ravni je vse skupaj veliko težje, še posebej, če aduti preostanka zlatega moštva nimajo pravega kolektivnega duha. Namesto da bi poskusili vsaj delno obuditi čase, ko so nesebično pomagali Goranu Dragiću, Luki Dončiću, Anthonyju Randolphu in Gašperju Vidmarju ter znali izkoristiti svoje nadomestne sile tako, kot so istanbulski prvokategorniki njih, oponašajo Cedevito Olimpijo in vlečejo vsak na svoj konec.
Potihem že delajo načrte za olimpijske igre, še preden so v državnem dresu dokazali, da so kot branilci evropskega naslova sposobni vladati vsaj v nekdanji Avstro-Ogrski. Vsi lahko sicer ponosno kažejo svoje klubske statistike, vendar kot pravi legendarni Bill Russell: »Edina številka, ki kaj šteje, je končni rezultat tekme.«
Zanimiv je tudi odziv javnosti po tekmi v Sombotelu. Zanjo je bil poraz presenečenje, za katerega je bil skoraj izključno kriv selektor Rado Trifunović. Kot da bi pozabili, da je Slovenija v kvalifikacijah za lansko SP izgubila z Belorusijo na zelo podoben način in z zelo podobno zasedbo.
V Minsku so igrali v začetni peterki Klemen Prepelič, Jaka Blažić, Edo Murić in Žiga Dimec, poleg njih še Matic Rebec, ki ga je tokrat zamenjal Aleksej Nikolić, s klopi pa so med drugimi vstopali v igro Luka Rupnik, Gregor Hrovat in Blaž Mahkovic. Sedem istih mož torej, ki so sicer statusni nasledniki moštva iz Istanbula, vendar jih na ta račun očitno precenjujemo in posredno podcenjujemo tekmece, s tem pa prelagamo celotno odgovornost na selektorja. Le kako lahko zdaj izgubljamo, še jeseni 2017 pa smo bili nepremagljivi, se čudimo in pozabljamo na vse druge kadrovske dejavnike.
Trifunović nedvomno nosi svoj del odgovornosti in posredno tudi vodilni možje Košarkarske zveze Slovenije, ki so ga izbrali, ker je bil kot uslužbenec zveze pač pri roki in je poceni. Toda koliko manevrskega prostora je imel pred tekmo z Madžarsko? Vpoklical je vse najboljše, ki so bili na voljo, moštvo se je v celoti zbralo v ponedeljek popoldne in opravilo tri treninge pred odhodom v Sombotel, kjer so prvokategorniki igrali večji del tekme. Prepelič 36 minut, Blažič 35, Murić 31, Jordan Morgan pa zaradi težav z osebnimi napakami »le« 28.
Načrt je bil »ziheraški«, pri izvedbi pa je na prvi pogled prevladovala improvizacija, kot da ne bi nihče opazil, da je bila skoraj polovica slovenskih metov za tri točke, iztržek pri teh pa 19-odstoten. Vsi so pričakovali, da bodo začeli zadevati Prepelič (za tri 0:8), Blažič (1:8) in Murić (0:4), vendar niso. Trije najbolj izkušeni aduti so metali trojke 1:20 in skupaj imeli na voljo 40 od 65 moštvenih poskusov iz igre. Bi morali več metati drugi, bi se morali končno prepričati, da so tudi centri sestavni del moštva? Morda, toda glede na izkušnje posameznikov je bila izbira strelcev po svoje vendarle logična.
Trifunović bo zagotovo sedel na slovenski klopi še med dvobojem z Avstrijo, nato pa bo reprezentančno vodstvo nujno potrebovalo posvet. In če je za zaton evropskih prvakov kriv predvsem ali zgolj selektor, bo vse skupaj zelo preprosto. KZS bo najela kredit in našla strokovnjaka iz višjega cenovnega razreda, pa bo izbrana vrsta znova na zlati veji. Verjetno pa ne bo šlo tako zlahka, kar smo v Delu opozarjali že nekaj minut po finalu EP 2017: »Ko bomo popili zadnje kaplje šampanjca, bomo morali zbrati pogum in se zamisliti. Kako dolgo bo stal naš košarkarski Tadž Mahal ob tako trhlih temeljih?«
Odgovor smo dobili.
V slovenski in delno tudi v regionalni košarki lahko Koper Primorska nadomešča izgubo najboljših košarkarjev in trenerja z borbenostjo in moštveno igro. Na reprezentančni ravni je vse skupaj veliko težje, še posebej, če aduti preostanka zlatega moštva nimajo pravega kolektivnega duha. Namesto da bi poskusili vsaj delno obuditi čase, ko so nesebično pomagali Goranu Dragiću, Luki Dončiću, Anthonyju Randolphu in Gašperju Vidmarju ter znali izkoristiti svoje nadomestne sile tako, kot so istanbulski prvokategorniki njih, oponašajo Cedevito Olimpijo in vlečejo vsak na svoj konec.
Zakaj smo presenečeni?
Potihem že delajo načrte za olimpijske igre, še preden so v državnem dresu dokazali, da so kot branilci evropskega naslova sposobni vladati vsaj v nekdanji Avstro-Ogrski. Vsi lahko sicer ponosno kažejo svoje klubske statistike, vendar kot pravi legendarni Bill Russell: »Edina številka, ki kaj šteje, je končni rezultat tekme.«
Zanimiv je tudi odziv javnosti po tekmi v Sombotelu. Zanjo je bil poraz presenečenje, za katerega je bil skoraj izključno kriv selektor Rado Trifunović. Kot da bi pozabili, da je Slovenija v kvalifikacijah za lansko SP izgubila z Belorusijo na zelo podoben način in z zelo podobno zasedbo.
V Minsku so igrali v začetni peterki Klemen Prepelič, Jaka Blažić, Edo Murić in Žiga Dimec, poleg njih še Matic Rebec, ki ga je tokrat zamenjal Aleksej Nikolić, s klopi pa so med drugimi vstopali v igro Luka Rupnik, Gregor Hrovat in Blaž Mahkovic. Sedem istih mož torej, ki so sicer statusni nasledniki moštva iz Istanbula, vendar jih na ta račun očitno precenjujemo in posredno podcenjujemo tekmece, s tem pa prelagamo celotno odgovornost na selektorja. Le kako lahko zdaj izgubljamo, še jeseni 2017 pa smo bili nepremagljivi, se čudimo in pozabljamo na vse druge kadrovske dejavnike.
Jordan Morgan je debitiral v slovenski igri z dobro igro (16 točk in 9 skokov), a s porazom. Foto FIBA
Po tekmi z Avstrijo posvet
Trifunović nedvomno nosi svoj del odgovornosti in posredno tudi vodilni možje Košarkarske zveze Slovenije, ki so ga izbrali, ker je bil kot uslužbenec zveze pač pri roki in je poceni. Toda koliko manevrskega prostora je imel pred tekmo z Madžarsko? Vpoklical je vse najboljše, ki so bili na voljo, moštvo se je v celoti zbralo v ponedeljek popoldne in opravilo tri treninge pred odhodom v Sombotel, kjer so prvokategorniki igrali večji del tekme. Prepelič 36 minut, Blažič 35, Murić 31, Jordan Morgan pa zaradi težav z osebnimi napakami »le« 28.
Načrt je bil »ziheraški«, pri izvedbi pa je na prvi pogled prevladovala improvizacija, kot da ne bi nihče opazil, da je bila skoraj polovica slovenskih metov za tri točke, iztržek pri teh pa 19-odstoten. Vsi so pričakovali, da bodo začeli zadevati Prepelič (za tri 0:8), Blažič (1:8) in Murić (0:4), vendar niso. Trije najbolj izkušeni aduti so metali trojke 1:20 in skupaj imeli na voljo 40 od 65 moštvenih poskusov iz igre. Bi morali več metati drugi, bi se morali končno prepričati, da so tudi centri sestavni del moštva? Morda, toda glede na izkušnje posameznikov je bila izbira strelcev po svoje vendarle logična.
Trifunović bo zagotovo sedel na slovenski klopi še med dvobojem z Avstrijo, nato pa bo reprezentančno vodstvo nujno potrebovalo posvet. In če je za zaton evropskih prvakov kriv predvsem ali zgolj selektor, bo vse skupaj zelo preprosto. KZS bo najela kredit in našla strokovnjaka iz višjega cenovnega razreda, pa bo izbrana vrsta znova na zlati veji. Verjetno pa ne bo šlo tako zlahka, kar smo v Delu opozarjali že nekaj minut po finalu EP 2017: »Ko bomo popili zadnje kaplje šampanjca, bomo morali zbrati pogum in se zamisliti. Kako dolgo bo stal naš košarkarski Tadž Mahal ob tako trhlih temeljih?«
Odgovor smo dobili.
