Tiskane izdaje
Zadnji vtis je vedno najmočnejši, toda običajno ni najpravičnejši. To velja tudi za letošnje nastope slovenskih košarkarjev, ki so se poslovili od Španije z rekordnim porazom, pred tem pa poželi simpatije rojakov in tujcev zaradi sodobne igre in športne drže. Še največ skepse smo zaznali pri nekdanjih reprezentantih. Pred SP in po njem so se kot hudič križa ogibali slehernemu poskusu poglobljene analize, ker bi bilo od ene najmanj izkušenih zasedb doslej, če že ne kadrovsko najskromnejših, krivično pričakovati ali zahtevati karkoli. Kaj šele visoko uvrstitev.
Toda letošnji izbranci Jureta Zdovca se lahko zaradi mešanice ugodnega žreba, poguma in dobrih predstav pohvalijo z najboljšim izkupičkom na dosedanjih »mundobasketih«. V sedmih tekmah so doživeli le dva poraza proti polfinalistoma prvenstva – nesrečno so klonili proti Litvi in že kar tragično proti ZDA. Pravim ljubiteljem košarke pomeni še veliko več, da se je Slovenija v četrtfinalu znašla v družbi uglednih osvajalcev kolajn z največjih tekmovanj: ZDA, Španije, Brazilije, Srbije, Turčije, Litve in Francije. In da se je prvič vrnila s SP brez močnega priokusa po grenčici.
Spomini na zaključnih 2:17 proti »Lietuvi«, avstralske igrice za ugodno uvrstitev in ameriških -43 bodo hitro utonili v pozabo. Pomlajeno moštvo z velikim vrzelmi tik pod obročema je pač doseglo svoj realni letošnji maksimum. Da bi lahko zmoglo Zdovčev motivacijsko nastrojeni cilj in se prebilo v polfinale, bi ga moralo preseči. Imeti bi moralo še več sreče pri sporedu in še kakšnega Gorana ali Zorana. Če bi bili Slovenci v skupini D prvi, bi morali izločiti Novo Zelandijo in nato Turčijo. Če bi bili tretji, najprej Turčijo in v četrtfinalu Litvo. Bi bili občutki ob morebitnem tretjem zaporednem izpadu na SP proti Turkom prijetnejši, čeprav bi bil poraz sila tesen?
Ena od glavna naloga odprave v Španijo je bila razširitev igralske strukture, da bi se lahko na EP 2015 resno potegovali za prvo uvrstitev na olimpijske igre. Toda na centrskih položajih je lahko le začasno zakrpala vrzeli. A če smo že zadovoljni, ker je Goran Dragić igral na zelo podobni visoki ravni kot na lanskem eurobasketu, ker sta njegov eksplozivni brat Zoran in racionalni Domen Lorbek še nekoliko popravila svoje številke, posamezne tekme pa ponudile pomožne junake, smo od Eda Murića in Jake Blažiča pričakovali večji reprezentančni napredek. Alen Omić in Klemen Prepelič pa morata najprej odpraviti svoje slabosti na klubski ravni.
Slovensko moštvo je na SP pospremil očitek, da ima le enega vrhunskega asa in skupino značajsko premalo čvrstih spremljevalcev. Dva tedna pozneje je občutek nekoliko drugačen. Toda mar nismo imeli v preteklosti kopice košarkarjev z zelo vidnimi vlogami v ligi NBA in najboljših klubih evrolige ter hkrati preveč užaljenih egov? Kdo bi vedel, kakšna je prava formula za slovensko košarko.
