Dragić za zgled Rebcu

Zadnje predstave Matica Rebca so zares prijetna popestritev klubske košarkarske sezone. Zaradi samoomejitve Krkinega vodstva resda nima priložnosti za razvijanje svoje nadarjenosti na širši mednarodni sceni, toda tudi v nekoliko ožjem krogu mu gre vse bolje od rok. Med tednom je 21-letni mladenič iz Pivke odločil derbi DP v Rogaški Slatini z osmimi trojkami in zmagovitim košem, v soboto se je ob uspehu nad Mega Leksom dokazal še proti najbolj obetavnim srbskim vrstnikom s 23 točkami ob metu za tri točke 5:7. Njegov preboj sicer ni popolno presenečenje, saj ga je Jure Zdovc že pred dvema letoma uvrstil med kandidate za SP, lahko pa pomeni zanimivo prelomnico. Najboljša slovenska moštva vse prevečkrat zaupajo vlogo udarnega organizatorja igre tujcem, veliko drugače pa ni niti med elito lige ABA. Dobro se spomnimo tudi začetka plazu umetnih naturalizacij številnih reprezentanc, ki so si omislile dirigente iz ZDA.

Rebec ni prototip sodobnega branilca, saj v višino meri le 180 cm, je pa nadpovrečno uren in v pravšnji meri predrzen. Predvsem pa dokazuje, da je možno pomanjkljive darove matere narave nadomestiti z mešanico talenta, kakovostne vadbe in zaupanja trenerjev. Brez vsesplošne podpore s klopi in starejših soigralcev, samozavesti in igralnih izkušenj pač niti od boga dani talent ne more postati vodja na parketu. O tem bi lahko veliko povedali številni slovenski branilci, ki so se bolje znašli v tujini kot doma ali pa so preprosto morali s trebuhom za kruhom. Tako kot Aleksej Nikolić (Bamberg), Žan Mark Šiško (Cibona), Luka Rupnik (Fuenlabrada), Domen Bratož (Rapla v Estoniji), Jan Močnik (Široki) ali Danijel Vujasinović. Odšli so tudi »kombinirani« branilci Jaka Klobučar (Istanbul), Miha Vašl (Chalons) in Nebojša Joksimović (Cibona), da niti ne omenimo elitne trojice: Gorana Dragića, Bena Udriha in Luke Dončića. Slednji pri pičlih 17 letih tako vešče vihti taktirko slovitega Reala, da si moramo neizogibno postaviti logično vprašanje. Kako bi se razvijala njegova kariera, če bi vztrajal v domovini do polnoletnosti ali celo do 20. leta?

Dolg seznam pomeni pomembno sporočilo za nove rodove. Vsi namreč znajo na pamet zdrdrati, koliko zasluži Dragić v Miamiju, precej manj pa jih zanima, kako dolgo in trnovo pot je prehodil iz matične Ilirije do zvezdnika lige NBA. Priljubljeni Gogi je med drugim poseben mejnik Uniona Olimpije, saj je bil zadnji Slovenec, ki se je pri njej kalil kot prvi dirigent. To vlogo so mu zaupali v sezoni 2007/08, za njim pa so se med drugimi za krmilom zvrstili Vlado Ilievski, Lorinza Harrington, Aleksej Nešović, Dušan Đorđević, Curtis Millage, Marque Perry, Goran Jeretin, Ben Woodside, Teemu Rannikko, Dominic Waters, Cedric Jackson, Paolo Marinelli, Marko Marinović, Zack Wright, Dawan Robinson, Brandon Jefferson ...

Trenerji in funkcionarji se nasploh preveč radi izgovarjajo, da posegajo po tujcih, ker domači fantje navijajo cene po merilih iz tujine in si jih preprosto ne morejo privoščiti. Deloma to drži, toda če bi klubi zaupali svojim sposobnostim razvoja igralcev, bi lahko na mladce gledali tudi kot na naložbo. Ne le kot na strošek, zaradi katerega je bolje najeti cenejšega, a kakovostno zelo omejenega Američana in ga po nekaj mesecih zavreči.