Naj živi košarkarska multikulturnost
Za lep čas nasvidenje Köln, v katerem so doživeli veliko sladkih in tudi kakšen grenak trenutek, po 29 letih znova pozdravljen Berlin, so si rekli slovenski košarkarji po koncu skupinskega dela evropskega prvenstva. Na nemško metropolo sicer starejši reprezentančni rodovi nimajo prijetnega spomina. Bila je prizorišče prvega poloma predhodnikov evropskih prvakov, ki jih je takrat kot selektor vodil Janez Drvarič.
Na eurobasketu 1993 so Nemci senzacionalno postali prvaki celine, a si v mednarodnih košarkarskih krogih in celo doma niso prislužili takšnega spoštovanja, kot so ga pričakovali. Šele njihov prvi superzvezdnik Dirk Nowitzki je globalno povečal raven spoštovanja in zanimanja za igro pod obroči. Sočasno je zaradi vse večjega vlaganja začela rasti tudi domača liga, ki ima zdaj dva stabilna evroligaša, berlinsko Albo in Bayern iz Münchna, in združuje številne prvine sodobne multikulturnosti. V dobršni meri so se uresničile napovedi športnih vizionarjev, da je veliko lažje razviti klub v okolju z močnim finančnim zaledjem kot pripeljati denar k moštvu z bogato tradicijo, a brez velikega poslovnega potenciala. Primerjava s Slovenijo se neizogibno ponuja kar sama.
Nemčija ima razlog, zaradi katerega je lahko upravičeno ponosna: imeniten odziv gledalcev na EP.
Čeprav Nemčija nima takšnih gmotnih težav kot Gruzinci, Čehi in Italijani, ki so v minulih dneh gostili tri skupine na EP, hkrati pa jo spremlja glas o marljivosti in zanesljivosti pri vsem, česar se loti, doslej ni izstopala iz blede organizacijske podobe. Tudi v Kölnu je škripalo marsikaj – resda ne tako kot v Tbilisiju –, prvi znaki pa napovedujejo, da bo v Berlinu marsikaj še slabše in da bodo v reprezentancah kmalu zagnali vik in krik. Morda so se lokalni prireditelji zanašali, da se jim niti ne bo treba posebej potruditi, da bi prekosili zaveznike iz drugih treh držav, ali da bo krivda v najslabšem primeru kolektivna. Do leta 2013, ko je Slovenija kot zadnja sama spravila pod streho eurobasket, je bila odgovornost individualna.
Nemčija ima vendarle tudi razlog, zaradi katerega je lahko upravičeno ponosna: imeniten odziv gledalcev. Domača reprezentanca, evropski prvaki z Luko Dončićem, ki jih je spodbudil k množičnemu kupovanju dresov z njegovim imenom, Litva s svojo zvesto armado navijačev in BiH s svojo številčno enklavo »gastarbaiterjev« so polnili Lanxess Areno že v Kölnu. Kar 15.724 gledalcev se je zbralo celo na nedeljski tekmi med Francijo in Madžarsko in tako so prepustili zadnje mesto v skupini B dvoboju med Francijo in BiH (11.957), ki je bil na delovni torek.
Zato se zdaj v Berlinu veselijo nadaljevanja košarkarske uspešnice v izločilnem delu evropskega prvenstva. Na igrišču domače izbrane vrste, ki je od 28. novembra lani odigrala 12 uradnih dvobojev – sedem v kvalifikacijah za SP in pet na EP – in klonila le v revanši s Slovenijo. Na tribunah pa tudi pisane zasedbe iz drugih držav, v katero se bodo vključile še vrhunske reprezentance z množično podporo zdomcev v Nemčiji.
Po uradnih podatkih iz leta 2020 je v državi največ Turkov, 1,46 milijona, neuradno pa jih je še precej več, saj se drugi ali tretji družinski rodovi sčasoma izrekajo za Nemce. Po številu so drugi Poljaki, v prvi deseterici so med udeleženci EP še Italijani, Hrvati, Grki in Srbi ter v novih razmerah tudi Ukrajinci. A ne dvomimo, da jih bodo navijači iz Slovenije poskušali preglasiti.
