Ga bosta prekosila tako mentor kot učenec?

Ljubljana – Velika večina košarkarskih trenerjev vse življenje podnevi in ponoči sanjari, kako bi popeljali svoje moštvo na finalni turnir evrolige. Častilci dela Željka Obradovića so medtem že kar zaskrbljeni, ker ga »kar« dve leti niso videli med elitno četverico. Po njegovih standardih je to cela večnost, ki bi jo lahko prekinil letos s Fenerbahčejem.

Začudenje ne preseneča, saj govorimo o možu, ki je osemkrat osvojil naslov celinskega prvaka s štirimi različnimi klubi (po enkrat s Partizanom, Joventutom in Realom ter petkrat s Panathinaikosom) in še petkrat vodil zasedbe na F4; trikrat s Panathinaikosom, po enkrat pa z Benettonom in Realom. Potem ko se je leta 2012 po 13 sezonah poslovil od Aten, si je privoščil leto oddiha, kar je bilo po svoje tudi nuja, saj v Evropi ni prav veliko moštev, ki bi si ga lahko privoščili. Zdaj drugo sezono vodi Fenerbahče, pri katerem zasluži tri milijone evrov na leto in temu ustrezna so tudi pričakovanja. Lani je nekako potešil apetite z naslovoma turškega prvaka in zmago v domačem superpokalu, v evroligi pa so njegovi košarkarji obtičali v drugem krogu, v katerem so dosegli šest zmag v 14 kolih.

Zdaj si delijo prvo mesto v DP z Anadolujem Efesom, ki ga vodi Obradovićev trenerski mentor in prijatelj Dušan Ivković, istanbulski ekipi pa imata enak izkupiček (4:2) tudi v evroligaški skupini F. Pred njima sta z zmago več le Olympiakos in CSKA, ki je v četrtkovem derbiju vodilnih doživel prvi poraz po 15 zmagah. In ker Moskovčane trenira dolgoletni Obradovićev pomočnik Dimitris Itoudis (lani je pri Banvitu vodil Klemna Prepeliča), so pogledi še bolj pomenljivi. Bo na evropski sceni učenec prekosil učitelja, na turški pa 71-letni Ivković unovčil svoje izkušnje?

Kdor pozna tekmovalni značaj Željka Obradovića, dobro ve, da bo storil vse, da se takšen scenarij ne bi uresničil. Sezona je dolga in pred vstopom v četrtfinale evrolige bodo moštva odigrala še osem kol, večina nacionalnih prvenstev pa se bo končala sredi junija. V tem času bo lahko Fenerbahče docela uglasil igralski kader s sedmimi novinci, od katerih jih ima večina udarne vloge, tako kot branilci Andrew Goudelock, Bogdan Bogdanović, Ricky Hickman in Nikos Zisis, krilni center Jan Vesely in center Semih Erden. Uspešne nastope istanbulske zasedbe z zanimanjem spremljajo tudi ljubitelji košarke pri nas, čeprav v njej po lanskem odhodu Gašperja Vidmarja ni niti enega Slovenca. Sta se pa Emir Preldžić in Vesely kot golobrada mladeniča kalila pri Geoplinu Slovanu, Luka Žorić pa je bil v sezoni 2005/06 član Uniona Olimpije, ki ga je posodila Postojni.

Ker bi Obradoviću v Evropi kmalu utegnilo zmanjkati športnih ciljev, pri 55 letih pa je na vrhuncu ustvarjalnosti, se je večkrat porodilo vprašanje, zakaj se še ni preizkusil v ligi NBA kot prvi Evropejec v vlogi glavnega trenerja. Namige je dolgo zavračal z oceno, da ameriška košarka in tamkajšnji način življenja nista za njegovo dušo, toda med prostim letom se je nekoliko omehčal. Zdaj pravi, da bi bržkone pristal, če bi dobil pravo ponudbo, in priznava, da je lani poleti namenil veliko časa proučevanju igre San Antonia, saj zelo ceni delo Gregga Popovicha. Pojavili so se tudi nasprotni argumenti. V lanski anonimni anketi med 45 košarkarji so številni ocenili, da Obradović ne bi dolgo zdržal v ZDA. »Njegovi košarkarji bi stavkali najpozneje v dveh tednih zaradi taktičnih zahtev, vpitja in preklinjanja. V ligi NBA so glavni igralci,« je poudaril evroligaški center, ki se zaveda, da je nemogoče spremeniti značaj volka v zrelih letih.