Igralska zgodba doma je končana

Ljubljana – Ko je Marko Milič konec poletja najavil, da bo po tej sezoni v Kuvajtu obesil košarkarski dres na klin, si ni mislil, da bo njegova izjava naletela na odmev. A ker se vsaj letos ne bo vrnil na Arabski polotok, izrečene besede kličejo po pojasnilu. Mnogi iz njegovega rodu pač ne skrivajo ambicij po trenerski karieri ali položaju v enem od slovenskih klubov.

A Kranjčan še ni začutil, da je napočil trenutek za vrnitev na slovensko sceno. Tudi kot igralec si ne želi po poti Matjaža Smodiša, ki je zadnje minute odigral tam, kjer je začel – pri Krki. »Na stara leta si ne želim pokvariti imena le zato, da bi si izpolnil eno od želja. Igralska zgodba v Sloveniji je zame končana. Poldrugo desetletje sem bil v reprezentanci, skoraj deset let pri Unionu Olimpiji, rad bi ostal ljudem v lepem spominu, vendarle nisem več v takšni formi, kot sem bil pred leti,« v svojem šaljivem tonu pojasni eden najbolj prepoznavnih slovenskih igralcev vseh časov, ki zavoljo zapleta s klubom iz Kuvajta, kamor se je mislil odpraviti septembra, ni prav nič pospešil selitve med košarkarske upokojence.

Pravi, da se bo spomladi še enkrat odpravil v Perzijski zaliv, potem pa resno pretehtal, kaj želi v prihodnosti. Naglih odločitev ne želi sprejemati, a od košarke se ne bo oddaljil, saj je to delokrog, v katerem pozna vse zakonitosti. »Načeloma sem res mislil, da so pred mano zadnji meseci igre, a so se stvari drugače odvile. V Kuvajt se nisem vrnil, ker so se tamkajšnji klubi odločili, da bodo igrali brez tujcev. Načeloma bi si za naslednjih pet mesecev lahko poiskal drugo okolje, a bom raje počakal do konca zime, tedaj pa se bom res vrnil v Perzijski zaliv, saj za azijsko ligo omejitve ne bodo veljale,« pove Milič, ki ocenjuje, da počasi tudi v Sloveniji spoznavajo vrednost, ki jo prinaša vključevanje nekdanjih vrhunskih košarkarjev v procese dela v klubih in pri KZS.

Napovedano imenovanje Raša Nesterovića za generalnega sekretarja KZS je zato pozdravil z velikimi simpatijami, a obenem okrcal klube, ki so povečini veliko bolj togi pri prilagajanju sodobnim tokovom. »Številni igralci se bližajo koncu karier in se bodo želeli vrniti v matično okolje, od Jake Lakoviča, Boštjana Nachbarja, Sanija Bečiroviča ... KZS je glede tega že naredila korak, klubi pa so bolj v ozadju, spomnimo se, da letos možnost prihoda Nesterovića k Olimpiji ni naletela na dober odziv, tudi Smodiš pri Krki ni bil sprejet. Pri KZS sestavljajo bolj raznovrstno vodstveno zasedbo, imajo odvetnika, sodnika, igralca z dobrimi zvezami in slovesom ter dobre operativce. Za uspeh potrebuješ strokovnjake za različna področja,« Milič opozarja, da je kriza zdaj velikokrat tudi izgovor za slabo delo in neznanje.

»Seveda ne gre posploševati, a s padanjem klubskih proračunov je še vedno mogoče priti do dobrih igralcev. Treba je vedeti, da je tudi tem na tržišču krepko padla cena, je pa res, da bodo na dolgi rok preživeli klubi, ki se bodo vrnili k proizvodnji igralcev, denar pridobivali iz večih virov in ne bodo le čakali na prispevke pokroviteljev. Maribor je v nogometu pokazal, kaj je prava pot. Zato vztrajam, da morajo takšne zgodbe pisati ljudje iz stroke, ne nekdo, ki je prvič padel vanjo in jo sproti spoznava. Tako kot jaz ne morem čez noč postati frizer, nekdo drug ne more čez noč prevzeti vodenja kluba in se naučiti košarkarskega poklica,« poudarja Milič, ki zdaj, ko je več doma, z zanimanjem spremlja tekme obeh vodilnih slovenskih klubov.