Kaj bi bilo drugače, če Salinu ne bi zadrhtela roka?

Ljubljana – Toliko pač lahko dobiš za takšen klubski proračun, so sprijaznjeno ocenili najbolj spravljivi navijači po koncu evropske sezone za Union Olimpijo. Njihove vrste so se iz tedna v teden bolj redčile in tistim, ki si niso ogledali dvoboja z Dijonom, bržkone niti ni bilo žal, da so ostali doma. Vstopnico bi pač plačali za 40 minut igre, ne za pičlih 25.

Ker so se Ljubljančani začeli truditi šele, ko so jim gostje ušli za 19 točk, jim ni zadoščal delni rezultat 41:25 v zadnjih 15 minutah tekme. V nič je šla tudi rekordna predstava Alena Omića (25 točk ob metu iz igre 10:12 in 9 skokov) za statistični indeks 36 in 13. najboljši dosežek celotne sezone evropskega pokala. Toda pozornejšim opazovalcem njegove igre ni ostalo prikrito, da se je za številčnim bliščem skrivala marsikatera slabost, predvsem v obrambi, na katero ne more biti povsem ponosen. Še veliko ostrejše besede bi lahko kajpada uporabili za njegove soigralce.

Res je sicer, da se je Union Olimpija zaradi epidemije poškodb postavila po robu četrti ekipi francoskega DP z osmimi benjamini ter da sta bila edina tujca v zasedbi 19-letni Paolo Marinelli in še leto mlajši Vasilije Vučetić, toda prav zato je bilo toliko težje razumeti, da jih ni razganjalo od želje po dokazovanju. Na koncu so spet le popravljali vtis, za dobro oceno pa bi potrebovali še en polčas zavzete igre ter veliko boljše izvedbe Klemna Prepeliča (met iz igre 1:6 in 5 izgubljenih žog), Marinellija (šest zapravljenih žog ob le dveh asistencah) in Blaža Mahkovica.

Ob takšnem razpletu se kar samo ponuja naslednje vprašanje: kaj bi bilo drugače, če bi bil Sasu Salin pred tednom natančnejši pri izvajanju usodnih prostih metov in bi Olimpija ugnala Bamberg? Za napredovanje v osmino finala in soočenje z ruskim Lokomotivom Kubanom, ki je zmagal v vseh 16 nastopih, bi potrebovala še uspeh nad Dijonom, za katerega nismo prepričani, če ga je bila v stanju doseči. Če je kdo pripravljen zagotoviti, da bi v tem primeru igrala povsem drugače, lahko resno podvomimo, kakšne športne vrednote ženejo njene košarkarje.

Mar se niso kot profesionalci čutili dolžne truditi vsaj za občinstvo v Stožicah, kjer so dobili pet od osmih evropskih tekem? Moštvo je na prvi pogled simpatično, saj je v njem veliko mladih in domačih fantov, toda za pravo »kemijo« z navijači se je treba potruditi. Medtem ko je v prejšnji sezoni evropskega pokala število gledalcev počasi, a vztrajno naraščalo, je v minulih mesecih imelo le dva vrhunca (proti Bešiktašu in Bayernu), na drugih tekmah pa je obisk celo počasi padal. In stari športni pregovor pravi, da imajo gledalci vedno prav.

Union Olimpija je bila v šestih tekmah »zadnjih 32« uspešna le enkrat in končala tekmovanje s skupnim izkupičkom 7:9. Lani je bila v seštevku za eno zmago uspešnejša, a je v bitkah s Hapoelom, Budivelnikom in Banvitom v drugem krogu prav tako iztržila le en uspeh in pristala na dnu v svoji skupini. Toda letošnja pot do osmine finala je bila denimo preveč zahtevna tudi za Budućnost, drugouvrščeno v ligi ABA in nedeljsko stožiško gostjo, ter dve moštvi, ki sta sezono začeli v evroligi: za francoskega prvaka Limoges in litovski Neptunas, ki je med evropsko elito premagal Crveno zvezdo, Valencio, Laboral Kutxo in Galatasaray. Zato pa sta se med najboljšo šestnajsterico uvrstila dva od treh Olimpijinih tekmecev v prvem delu sezone, Himki in Zenit, ki je dvakrat klonil proti Ljubljančanom; spodletelo je le Bešiktašu.

Konec evropskih nastopov ne pomeni le znak za popolno osredotočenost na ligo ABA (in prihodnji teden na finalni turnir pokala Spar), ampak po tradiciji tudi pomembno prelomnico v glavah košarkarjev. Lahko zaradi znižanja motivacijskega naboja in zamujanja plač še kakšen košarkar izrazi nepotešljivo željo, da bi predčasno odšel v tujino? Olimpijin direktor Matevž Zupančič, ki evropsko sezono ocenjuje kot uspešno, saj je bilo moštvo konkurenčno in je igralo v okviru pričakovanj, vztraja, da se primer Salin ne bo ponovil: »Nismo zadovoljni zaradi zamud, vendar so dolgovi obvladljivi in so vezani predvsem na igralce, ki so dalj časa v naših vrstah. Nosilci igre so finančno 'pokriti', finančne razmere pa ne vplivajo na delo moštva. Zavedati se moramo, da smo bili enakovredni tekmecem s 15 milijoni evrov letnega proračuna, kar je za nas nedosegljivo.«