Tiskane izdaje
Ali kdo pogreša prepire med FIBA in ULEB, suspenze košarkarskim reprezentancam iz držav, ki so si drznile prispevati moštva v »nelegalna« tekmovanja, denimo evropski pokal in ligo ABA, ter zmedeno držo nacionalnih zvez, med katerimi je bila slovenska v prvih vrstah nepokončnih? Upamo, da ne. Leto dni je minilo od vrhunca spopada, ki je prinesel popolno zmedo in ogromno škodo za košarko, od začetka navideznega zatišja pa se neuspešno sprašujemo, ali je sploh komu koristil. Stvari se na prvi pogled odvijajo naprej, kot so pred napovedjo vojne, toda do uradnega premirja ni prišlo. Zato lahko iskra znova preskoči vsak hip in zaneti požar katastrofalnih razsežnosti. Odgovornim na obeh straneh fronte pač ni mar za posledice. Zgolj za njihovo korist.
Pomembna prelomnica bo prišla že čez nekaj dni, saj bo 7. maja na vrsti žrebanje kvalifikacijskih skupin za svetovno prvenstvo 2019 na Kitajskem. Takrat se bo marsikdo spet spomnil, da bodo morale po novem v njih sodelovati prav vse reprezentance, in to v šestih ciklusih sredi klubskih sezon, poletnih priprav ali počitka za igralce konec junija. Za naslednji mundial bosta prva kvalifikacijska termina od 20. do 28. novembra letos in od 19. do 27. februarja 2018, ko bodo košarkarji že vpeti v kopico obveznosti pri delodajalcih. Po evropskem prvenstvu, ki se bo končalo 17. septembra, bodo namreč že v prvi polovici oktobra prišle na vrsto prve tekme v državnih in regionalnih ligah ter evropskih pokalih, le dva tedna pozneje bo vrata odprla še liga NBA. Američani se na kvalifikacije ne bodo ozirali, a zaradi svoje mogočnosti ne bodo tarča FIBA, zato imajo vsaj načelno prav tudi vsi drugi, ki ne nameravajo popustiti, čeprav bi lahko bili malo bolj prožni.
Da bo prišlo do kratkega stika, je jasno že pet let, toda lani so težave pometli pod preprogo, kjer očitno čakajo, da se bodo rešile same od sebe. Vodstvo evrolige je sila zadovoljno s sadovi prehoda na ligaški sistem s 30 koli pred končnico, čeprav morajo moštva neredko odigrati tudi po dve evropski tekmi na teden, in napovedalo, da v naslednji sezoni ne bo sprememb. Za naprej pa resno razmišlja o povečanju števila udeležencev: s 16 najprej na 18 in potem na 20. Tudi evropski pokal se bo z 20 zasedb vrnil k vsaj 24, da bi lahko sprejel povratnike iz Francije, Italije in Turčije, ki so morali pozimi prisilno igrati v Fibini »ligi prvakov«, a v njej niso bili zadovoljni. Zato ne bi bili presenečeni, če bi pred EP znova zarožljali grožnje in kazni, da bi ustavili val »beguncev«.
Najbolj razpeti so Turki, saj bogato podpirajo vsa tekmovanja. Istanbul bo denimo maja gostil finalni turnir Ulebove evrolige, na katerem bi utegnila nastopiti kar tri domača moštva, septembra pa bo prizorišče finalnega dela Fibinega EP. Zanje je vse skupaj pametna združitev posla in užitka, na kar prepogosto pozabljamo. Mar ni košarka prav zato priljubljena po vsem svetu, ker je tako tehnično in taktično bogata ter z usklajenim sodelovanjem vseh na parketu brez težav izniči prednosti surove moči? Čas bi bil, da bi njene zakonitosti upoštevali tudi funkcionarji. A kaj, ko je veliko lažje rušiti in razdirati pod krinko očiščenja in začetka z ničle kot nadgrajevati obstoječe in ustvarjati. Slovenci smo v tem velemojstri.
