Ko je pred polno Modro dvorano klecnil tudi Marko Milič s soigralci

Idrija – Pisala so se 90. leta in bližal se je vrhunec idrijske košarkarske zgodovine. Nikoli prej ali pozneje ni mesta ter z njim tudi košarkarskega kluba prevzela takšna evforija kot v sezoni 1995/96, ko se je domačim igralcem uspelo uvrstiti v prvo ligo ter v nekem trenutku celo »sesti« na prvo mesto. Na idrijskem Mercatorju je obvisel plakat, na katerem je bila lestvica prvenstva. Z rdečimi črkami je bilo na veliko napisano IDRIJA, sledila ji je takratna Smelt Olimpija, nato Interier. Vse ostalo je zgodovina.

A idrijska košarka se ni rodila leta 1995, pač pa veliko pred tem, ko se je Rado Vehar oktobra leta 1969 z nekaj somišljeniki sestal v priljubljeni gostilni Kanon, čeprav so gimnazijski in okoliški fantje košarko seveda že prej igrali na vsaki vsaj malce primerni ravni površini v mestu. Vehar je s šesterico nato na lastno pobudo ustanovil Košarkarski klub Idrija.

»Začeli smo s čiste nule, kot bi opazovali razvoj nedonošenčka. Mi takrat niti sami nismo vedeli, kaj košarka točno je. S Športnim centrom je Idrija potem dobila hram, ki je veljal za strah in trepet vseh klubov, ki so po Zali prihajali k nam,« je povedal Vehar ob 50. letnici kluba, ki so jo minuli vikend obeležili v Idriji. On sam v resnici in povsem zasluženo velja za pravo legendo, saj letos ob svoji 70. letnici slavi tudi pol stoletja delovanja v klubu.

Košarka je – kot življenje samo

Na vprašanje, zakaj je košarka pustila tako pomemben pečat v mestu, Vehar odgovori kratko in jedrnato: »Primerjate jo lahko z življenjem, tako kot pravzaprav vsak šport. Vsi vzvodi, ki delujejo v našem vsakdanu, delujejo tudi v košarki. Je del življenja, če ne celo življenje samo.«

Vojko Tratnik, Jurij Kokalj, Bogdan Rupnik, pa Klavdijo Kržišnik, Marijan Mržek, Zoran Kenda in Robert Vončina. Ljudi, ki so pustili pomemben pečat v zgodovini idrijske košarke, je veliko. Omenjena, (malce) starejša generacija, je nedvomno utrla pot tistim, ki so skozi desetletja prelili na tone potu na parketu idrijske Modre dvorane.

Idrijski Mozart jo je dobro zagodel prvaku

Najbolj se je v srca predstavnikov kluba kot tudi navijačem in mestu na sploh vtisnila v spomin tista »zlata« generacija z začetka tega prispevka. Še vedno ni meščana, rojenega pred letom 1980 (ali tam nekje), ki se ne bi spomnil na naslove časopisov 2. oktobra 1995 ter vročega ozračja, ko se je Košarkarski klub Idrija skorajda kot palček v Modri dvorani boril proti Goljatu v podobi Smelt Olimpije. Za ljubljanskega prvaka so takrat igrali med drugimi Marko Milič, Boris Gorenc, Rašo Nesterović, Roman Horvat, Walter Jeklin, Jaka Daneu in Dušan Hauptman.

A proti idrijski peterki, ki je z izjemo Jadranka Čovića, ta je na parketu prebil »le« 38 minut, odigrala celotno tekmo, niso imeli najmanjše možnosti. Idrijski Mozart Franci Rupnik, kakor je tedaj pisal časopis Slovenec, Saša Dončić, Milosav Šušić in Tomo Tiringer so na krilih navijačev nasprotnika spravili na kolena. Da je bila nabito polna Modra dvorana njihov šesti igralec, ni nobenega dvoma.



Jože Velikanje, eden najbolj glasnih navijačev na tribunah, ki nikoli ni skoparil s kritikami na račun sodnikov, se teh časov še kristalno spominja: »Bilo je nepozabno. Sam sem entuziast, košarkarski sodnik in dober poznavalec tega športa, zato me je vsaka napaka, ki sem jo videl, prizadela. Veliko se jih je balo, da bom kar skočil na sodnike, pa sem se znal zadržati. Večkrat sem moral iti iz dvorane, z Iztokom Remsom sva bila sploh velika »kolega«,« mi pove napol v šali, napol zares.

Poudari pa, da je bil prav to, da je v Idriji tekme sodil tudi sodnik, ki je sodil na evropskih parketih, znak, da so tudi »živine« košarko v tem rudarskem mestu vzele zares in ne podcenjujoče kakor morda kdaj v preteklosti.



Idrijski košarkarski klub je imel sicer vzorne in tudi širom Slovenije izjemno priljubljene navijače, »Pr'farce«, ki so znali zgraditi dobro vzdušje, z igralci pa potovali tudi v druga mesta. V tistih najboljših časih jih je šlo v Polzelo in druga mesta tudi več sto.

»Navijači so bili vedno naš šesti igralec, brez njih takšnih uspehov ne bi bilo,« je jasen Franci Rupnik, ki je na »tisti« tekmi Smeltu Olimpiji nasul kar 42 točk. Bil je neustavljiv, nasprotnik ga je preprijemal na vse možne načine, a je imel svoj večer – trojke je na primer metal 8/14. »Idrija je bila vedno košarkarsko mesto, tudi ljudje tu se še danes poenotijo z igralci. Tekme so bile in so še danes praznik, saj v mestu sicer ni veliko dogajanja,« pravi Rupnik.

Tudi vsi večji slovenski mediji so v tej sanjski sezoni pisali o idrijskem klubu, ki je s trdim delom in zagrizenostjo skočil v najmočnejšo ligo. Mitja Zelenc, takratni tiskovni predstavnik kluba, nekoč tudi sam igralec in komentator, danes pa živa enciklopedija domače košarke, se spomni sodelovanja s takratnim Delovim športnim urednikom za košarko Stanetom Trbovcem, ki ga je ob večjih derbijih prosil, naj ne varčuje z vrsticami.

»Še danes slišim zgodbe o tem, kakšne razsežnosti je imela ta evforija. Košarkarji so obiskovali malčke v vrtcih in stanujoče v domovih za upokojence. Ljudje so se začeli združevati med seboj, za družine je bil to ritual, da so se v soboto popoldne dobili, družili in nato skupaj šli v dvorano na tekmo. Vezi med njimi so tudi zaradi košarke postale bolj pristne.«

V Idrijo ne grem, če mi dajo milijon dolarjev

Moštvo je takrat vodil trener Predrag Milović, ki je igralce znal motivirati in z domiselno taktiko spravil na kolena številne tekmece. Sam ima na delo v Idriji izjemne spomine, pravzaprav se, če mu gre verjeti na besedo (in sama mu), počuti skorajda že kot Idrijčan: »To so nori spomini. Z moje strani je bilo pravzaprav hrabro, da pridem v Idrijo kot trener. Marko Logar me je zvabil k vam, ni mi ravno dišalo priti sem, in rekel sem, da tu ne bi živel niti, če mi dajo milijon dolarjev. A sem prišel in teh časov ne bi zamenjal za nič na svetu. Naredili smo res fantastičen rezultat, še bolj pa so mi pri srcu ljudje. Radi imajo svoje mesto, ponosni so nanj.« Milović še doda, da so seveda z igralci tekme tudi izgubljali, a kar je Idrijo ločilo od ostalih mest, je to, da nikoli ni slišal, da bi kdorkoli kaj rekel čez igralce. »

Delo z mladimi je po številnih vzponih in padcih, ko je kazalo, da bo košarka postala le lep spomin, danes (znova) organizirano na visokem nivoju in po zaslugi močnega sponzorja se za prihodnost idrijske košarke ni bati. Ne nazadnje se mesto lahko pohvali tudi s članom državne košarkarske reprezentance. Luka Rupnik je tu naredil svoje prve igralne korake, uspešno zaigral v državnem dresu, danes pa brani barve španskega košarkarskega prvoligaša Montakit Fuenlabrada.

»Lepo se je vrniti domov, takšni dogodki pokažejo, koliko ima Idrija res rada košarko, kakšno zgodovino ima za sabo in upam, da bo ta košarkarski utrip še naprej krasil mesto ter da se klub znova dvigne na pota stare slave,« je dejal pred mestno kinodvorano ob 50. letnici ustanovitve Košarkarskega kluba Idrija, ko smo mu pod nos podtaknili diktafone.



»Košarka oziroma šport na splošno ti da vrednote; zdravo tekmovalnost, poštenost. Z njimi dobiš določene cilje v življenju, zrasteš s tem, to je zdravo jedro za odraščanje otrok,« opiše Rupnik, kaj je njemu dala košarka. Nečak »tistega« košarkarskega Mozarta Francija Rupnika je danes sam vzor mlajšim dečkom, ki trenirajo in upajo, da si bodo nekoč tudi sami nadeli dres državne reprezentance ter z usnjeno žogo odšli v svet.

»Ko pridem domov, me ustavljajo na ulici, vprašajo, kako je igrati v Španiji. Drugo vprašanje je vedno, kaj pravi Luka Dončić,« smeje pove Rupnik in doda, da se čuti, da fantje budno spremljajo košarko.

Duša in srce kluba je danes Sašo Kavčič, ki je leta 2011 s trenerji začel z aktivnim delom pri vseh selekcijah. Trdo dela in strokovna podkovanost so obrodili sadove, saj različne selekcije že uspešno tekmujejo. Ambicij jim ne manjka in nadejajo se novih velikih uspehov, ki bodo temeljili na domačih igralcih in stroki. Strahu, da bi Modra dvorana samevala, ni. Idrija pač diha s košarko.