Tiskane izdaje
Lille – Preden so pred dvema letoma Tony Parker in galski petelini osvojili Stožice in na poti sklatili tudi domače junake, so bili v Tivoliju vse prej kot prepričljivi. Zdaj so morebitni ponovni slovenski tekmeci v četrtfinalu takoj nakazali, da na domačem dvorišču ničesar ne bodo prepustili naključju. A pravo delo se šele začenja ...
Francozi so ob Sredozemski obali premagali vseh pet tekmecev, a se dobro zavedajo, da bo v Lillu na severu države druga pesem. »Sobota prinaša začetek nove avanture, to bo čisto nova zgodba, v bistvu gre za drugi eurobasket,« pred zanašanjem na stare zasluge svari selektor Vincent Collet, čigar ekipa je imela še največ težav na uvodni tekmi s Finsko, ki jo je ugnala šele po podaljšku, za konec je s 24 točkami razlike odpravila Izrael. Zdaj je pred njo reprezentanca Turčije, ki je v Berlinu sicer osvojila četrto mesto, a zbrala prav toliko točk kot Španija in Italija. Vrsta selektorja Ergina Atamana je daleč od ravni izpred petih let, ko jo je Bogdan Tanjević popeljal do finala domačega SP, toda še vedno velja za sila nevarno in predvsem nepredvidljivo ekipo. Proti Italiji in Nemčiji je pokazala odločnost, proti Španiji in Srbiji popolno nemoč, za slovo je v podaljšku strla odpor Islandije. Med vsemi 24 reprezentancami je prejela največ košev, kar 459 ali v povprečju skoraj 92 na tekmo. Francozi imajo na drugi strani najboljšo obrambo s povprečjem 67 prejetih točk. Zadnji tekmi so odigrali v tretji prestavi in so spočiti, toda v tem je lahko tudi past. Turki so namreč v Lille prišli kot preživeli gladiatorji iz skupine smrti, Francozi s sprehoda po znamenitem trgu Place de la Comedie v Montpellieru, ki jih je morda tudi malce uspaval.
Turčija nikakor ni tekmec, ki bi ga lahko podcenjevali. Močno se zanaša na prvo peterko, v kateri so izkušena trojica: Ersan Ilyasova (Detroit, prej Milwaukee), kapetan Sinan Güler (Galatasaray) in center Semih Erden (nekoč Boston in Cleveland); obetavni turški val zastopa 20-letni Cedi Osman (Efes), igro vodi naturalizirani Bobby Dixon (Fenerbahče), ki je lep del kariere preživel v Franciji in si je po pridobitvi turškega državljanstva ime spremenil v – Ali Muhammed.
»Muhammed je turški igri dodal hitrost, igralci okrog njega so močni in igrajo moško košarko. Čaka nas trd boj,« napoveduje izkušeni Boris Diaw, ki se še dobro spominja Eura 2011 v Litvi, kjer je Francija šele v zadnjem napadu prišla do zmage. Reprezentanci sta se srečali tudi v četrtfinalu EP v Franciji, leta 1999 je bilo po hudem boju v Parizu 66:63. »Gre za srčno ekipo, ki jo je že tradicionalno težko izločiti,« opozarja Collet in igralce pripravlja na »Tanjevićevo« consko obrambo, ki bo od domačih mišičnjakov terjala mirno roko. Glavna prednost Francije sicer izvira iz dolžine klopi – pri Turkih vsi člani prve peterke na igrišču v povprečju preživijo vsaj 25 minut in bodo težko zdržali ritem gostiteljev, pri katerih je na meji četrt ure samo eden – kapetan Parker.
