Tiskane izdaje
Na politični ravni je že dobro desetletje živa zamisel o Evropi dveh hitrosti. Toda pri uresničitvi zamisli so bolj pohiteli košarkarji. Kot da jih niso izučile izkušnje iz sezone 2000/01, ki je dala prvaka Ulebove evrolige in Fibine suprolige, a nihče ni vedel, kdo je najboljši, vse kaže, da bomo že prihodnjo jesen znova imeli dve elitni klubski tekmovanji. Vodilni možje FIBA so namreč potrdili, da bodo vztrajali pri oblikovanju košarkarske lige prvakov, čeprav se je deset eminentnih moštev (Barcelona, Real, Laboral Kutxa, Olympiakos, Anadolu Efes, Fenerbahče, CSKA, EA7 Milan, Maccabi in Žalgiris), odločilo, da bo še deset let ostalo na strani Jordija Bertomejua; od imetnikov licence A okleva le Panathinaikos.
Kaj torej ostaja FIBA? Neukrotljiva prepričanost, da bo nekoč – zlepa ali zgrda – znova zavladala v evropski klubski košarki, in podpora nacionalnih zvez, ki bo zelo pomembna, ko bo začela v praksi uveljavljati zamisel o kvalifikacijah za EP in SP sredi klubske sezone. Na sestanku v Rimu so novemu projektu LP zaploskali predsedniki federacij Francije, Grčije, Italije, Nemčije, Rusije, Španije in Turčije, ki se lahko zelo kmalu znajdejo v konfliktu z največjimi klubi, če bodo ti zaradi sporeda nove evrolige s 30 koli odvrnili košarkarje od igranja v reprezentancah. Izbor zaveznikov pa je tudi dokaz, da FIBA le ni tako drugačna od tekmecev. Tudi v njenem ospredju bodo vedno interesi velikih, četudi je oblika organiziranosti na prvi pogled drugačna.
Večjih razlik v tekmovalnih ustrojih slednjič niti ni na obzorju. Ko so se šefi evrolige odločili, da bodo že v naslednji sezoni skrčili število udeležencev na 16 moštev, pri čemer bi imela elitna enajsterica zajamčeno mesto, se je v osnutku nove lige prvakov znašlo enako število klubov. Edina razlika je, da bi imela zagotovljeno vstopnico le največja osmerica. In ko je FIBA vsakemu udeležencu LP obljubila 30 milijonov evrov nagrade, jim je Bertomeu v povezavi z ameriško multinacionalko IMG ponudil vsaj 40 milijonov na leto za naslednjih deset sezon in lastništvo v njegovi organizaciji. Globalna vojna med krovnima organizacijama se je v hipu omejila na bitko številk, s katero si v obeh taborih prizadevajo, da bi s slabima kopijama lige NBA (še bolj) ustregli bogatemu odstotku evropske košarke.
Bertomeu resda zagotavlja, da je 16 moštev realnost. Enajsterica z licenco A je skupaj osvojila 14 od 15 naslovov prvaka Ulebove evrolige (izjema je Kinder, ki so ga ugonobile lastne težave), 12-krat je dala podprvaka, pripadlo pa ji je tudi 46 od 56 nastopov na finalnem turnirju najboljše četverice. Da so se v glavnem proslavili z asi, ki so jih ustvarila manjša okolja, ga pretirano ne zanima, prav tako ne njihova prihodnost. Odpadniki drugega razreda se bodo užaljeno preselili bodisi v manj zanimivi evropski pokal, ki ga bodo prav tako skrčili na 24 moštev, bodisi pod okrilje FIBA, ki pa bo ob inflaciji tekmovanj težko izpolnila megalomanske obljube, če v njeni LP ne bo največjih. Kaj pa drugi? Logika pravi, da bi morali skrbeti tudi za košarkarsko bogate in ne le za gmotno premožne, toda to bo ostala le lepa misel. Revnejši se bodo morali zadovoljiti z nižjimi hitrostmi, morda celo s počasnim umirjanjem.
