Košarkarji so prehiteli državni zbor, vlado in FIBA

Ljubljana – Je Anthony Randolph res čez noč postal Slovenec, da bi lahko igral na letošnjem evropskem prvenstvu, kot bi lahko sklepali iz besed predsednika Košarkarske zveze Slovenije Mateja Erjavca, ki so jih povzeli domači in tuji mediji? Odgovor je preprost: Ne. Državni zbor bo šele sredi julija obravnaval predlog dopolnitve zakona o državljanstvu, po katerem bi lahko naturalizirali Američana madridskega Reala.

Zadeva je preresna in preveč občutljiva za takšno preskakovanje stopničk, kot so si ga vnovič privoščili vodilni možje KZS. Pred dvema letoma so želeli videti v slovenski reprezentanci Bryanta Dunstona, a so prezrli ključni pogoj, da mora kandidat za izredno naturalizacijo živeti pri nas vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in imeti urejen status tujca. Zato so se letos stvari lotili bolj previdno, a jih je očitno začel priganjati čas. V petek so zato obvestili javnost, da so dodali na seznam izbrancev selektorja Igorja Kokoškova še Randolpha, ki naj bi v reprezentanci zapolnil vrzel na mestu krilnega centra, po potrebi pa opravljal tudi krilne naloge.

»Zahvaljujemo se vladi, ki je omogočila, da bo lahko Randolph zaigral v slovenskem dresu. Prepričan sem, da bo upravičil naše zaupanje,« je v sporočilu poudaril Erjavec, čeprav je kot izkušen odvetnik in po treh letih na čelu KZS zagotovo vedel, da prehiteva dogodke. Dva dneva pozneje je generalni sekretar zveze Rašo Nesterović govoril nekoliko drugače: »Čeprav Randolph še nima potnega lista, imamo zagotovila, da ga bo dobil v drugi polovici julija. V pogovoru nam je dal vedeti, da ga nastop za slovensko reprezentanco zanima, ker bi se rad vrnil v ligo NBA, in se zaveda, da bo celo poletje pod drobnogledom ameriških oglednikov.« Vest so kajpada povzeli tudi španski časniki in ocenili, da bi 28-letni košarkar s pridobitvijo slovenskega potnega lista izgubil status Neevropejca, zato bi lahko Real v španski ligi registriral še enega Američana. In bržkone ni naključje, da so Madridčani le dan pred »razkritjem« KZS uradno naznanili, da bo Randolph nosil njihov dres tudi v prihodnji sezoni.

Lani naturalizirali štiri športnike

Toliko o različnih »resnicah« in motivih. In kakšna so dejstva? Randolph je kljub 211 cm le delček velikega mozaika, saj dopolnjeni predlog zakona o državljanstvu ne zajema le športa, temveč celovito problematiko. Njegov 13. člen govori o izredni naturalizaciji tudi v številnih drugih sferah: v zadnjem letu so ga izkoristili tudi posamezniki na področjih gospodarstva, financ, kulture, šolstva, znanosti, zdravstva, pravosodja, prometa, okolja in prostora ter verstva, ki po oceni predlagateljev in odločitvi vlade predstavljajo dodano vrednost za našo državo ter krepijo ugled in prepoznavnost Slovenije v svetu. Toda številka je še vedno majhna. Lani je na podlagi izredne naturalizacije s pogoji 13. člena dobilo državljanstvo 35 oseb, kar je zgolj 2,4 odstotka podeljenih državljanstev v letu 2016. Med njimi so štirje športniki, od leta 2007 pa jih je bilo skupno 41.

Predlagatelj in prvopodpisani pri predlogu zakona Peter Vilfan je pojasnil, da bo besedilo danes obravnaval odbor za notranje zadeve, po skrajšanem postopku pa bo nato na vrsti državni zbor, ki bo začel svojo naslednjo sejo 10. julija. Če ga bo potrdil, bo stopil v veljavo in med drugimi bo na vrsti nenavadni primer Anthonyja Randolpha. Novost v zakonu o državljanstvu pa bi bila le ena, a zelo pomembna: iz 13. člena bi umaknili pogoj enoletnega neprekinjenega bivanja v Sloveniji. Vse drugo bi ostalo nespremenjeno, enak bi bil tudi postopek uporabe zakona. Še naprej bo končno besedo imela vlada in bo lahko pri športnikih po potrebi zavrnila predlog nacionalne panožne zveze in pristojnega ministrstva. Ne nazadnje slovensko državljanstvo, pridobljeno s »13. členom«, naturaliziranemu ostane tudi, če se čez čas odloči nadaljevati življenje v drugi državi.

Randolph že igral za ZDA

Postopek časovno sovpada s še vedno vročo problematiko o beguncih, ki je izzvala najrazličnejše pobude po še strožjih zaščitnih ukrepih. Toda razumni mirijo strasti. Kot pravijo, bo še vedno ključno vodilo interes Slovenije, zato ponujajo zelo življenjski primer. Recimo, da bi našli srčnega kirurga za otroke, ki jih pri nas ni, in bi priznan strokovnjak postavil kot pogoj, da želi imeti urejen status od prvega dneva po prihodu. Bi mu rekli, naj najprej eno leto operira, pa bodo potem videli?

Spremenile so se tudi razmere v športu. V slovenskih klubih že zelo dolgo ni tujih igralcev vrhunskega mednarodnega kova. Le redka moštva namreč nastopajo v elitnih tekmovanjih, predvsem pa nimajo denarja, da bi si lahko omislila okrepitev Randolphovega plačilnega razreda. Zato niti ne morejo pridobiti izjemnih posameznikov za slovensko reprezentanco, ki bi izpolnjevali pogoje iz zdajšnjega 13. člena. Kajpada pa sprememba zakona ne bi smela pomeniti potuhe in poslabšanja dela z mladimi športniki, češ, bomo že nekoga uvozili.

Koliko naturaliziranih športnikov lahko igra za reprezentance, določajo pravilniki mednarodnih panožnih zvez, ki se med seboj zelo razlikujejo. Med najbolj odprtimi je rokometna, zato mnogi opozarjajo na primer legionarskega Katarja, pri košarki pa lahko za izbrano vrsto igra le en naturaliziranec. Kokoškov je na svoj seznam kandidatov za EP uvrstil tri, najprej Alena Omića in Mirzo Begića ter naknadno Randolpha, pri katerem bo vendarle morala imeti odločilno besedo krovna zveza FIBA. Realov as je namreč branil barve ZDA na vseameriških igrah 2015, po veljavnih predpisih pa košarkar, ki je igral za eno reprezentanco po dopolnjenem 17. letu starosti, ne sme več igrati za drugo. Sila redke izjeme lahko odobri generalni sekretar FIBA.