Kriza dvoranskega športa: Štalce so, a v njih so vse manj tolste kravce

Ljubljana – Skoraj leto je minilo od največjega športnega dogodka v Sloveniji doslej, košarkarskega EP, ki je namesto treh novih dvoran prineslo obnovo dveh in lepotni poseg v tretjo. Ob letu osorej se v njihovem drobovju kaže vsa kriza slovenskega dvoranskega športa. V Bonifiki tekem ne igra niti en prvoligaš, na Jesenicah je, kot kaže, hokeju odzvonilo, Tivoli še ni prišel na vrsto za prenovo.

Potem ko sta se polegli vznesenost in evforija, ki sta lani ob tem času preplavljali Slovenijo, že pogled na košarkarsko dediščino ni spodbuden, v le 12 mesecih je panoga doživela precejšen padec. Prejšnje DP je bilo eno manj kakovostnih doslej, Krka in Union Olimpija sta bili daleč od konkurenčnosti za položaj pri vrhu v ligi ABA, že Helios, ki naj bi se kot tretji iz Slovenije čez dobra dva meseca pridružil regionalni druščini, pa si tega ne more privoščiti. Klube pestijo finančne težave in znižujejo proračune, Union Olimpija je s težavo prišla do posebnega povabila v evropski pokal, Krke na evropskem zemljevidu sploh ne bo.

Pri tem posebej bode v oči, da niti pri Košarkarski zvezi Slovenije (KZS) ne uživajo dobrobiti svoje zapuščine v obliki prenovljenih dvoran. Tekmo All Stars so organizirali v Grosupljem, finalni turnir pokala Spar v Mariboru, reprezentanca pa je letošnje uvodne pripravljalne tekme igrala v šolskih dvoranah v Murski Soboti in Rogaški Slatini. Pa bi jih v Kopru ali na Jesenicah, kjer imajo športa na najvišje ravni le še za vzorec, zagotovo sprejeli z odprtimi rokami. Gorenjci so se, potem ko je občina v obnovo zastarele dvorane Podmežakla vložila 10 milijonov evrov, nasploh znašli v nezavidljivem položaju, saj so ves čas upali na ponovni dvig in zagon domačega hokeja, a ni ne pokroviteljev ne denarja za igranje hokeja na članski ravni.

Manjka odmevna prireditev

»Zdaj, ko je šlo še s hokejem navzdol, pogrešam enkrat do dvakrat na teden tekmo, na katero bi prišlo dva tisoč ljudi in več. Pri Zavodu za šport Jesenice smo si zamislili, da bi poleti pridobili organizacijo tekem iz drugih športov, denimo košarke ali odbojke. Pa čeprav je bilo od vsega začetka jasno, da bomo zaradi majhnosti kraja težko gostili večje prireditve, saj tudi hotela ne premoremo,« priznava dolgoletni jeseniški športni delavec Brane Jeršin, ki mu ni vseeno, da v zdaj sodobni dvorani ni več vrhunskega dvoranskega športa. Že dolgo namreč na Jesenicah ni niti klubske košarke najvišje ravni, čeprav ima mesto bogato tradicijo, ženski klub nastopa v drugi ligi, moški v tretji, in to v osnovnošolski dvorani Prežihovega Voranca.

Podmežalka, v kateri so od pred kratkim opremljeni tudi za morebitno prilagajanje terena različnim športnim panogam, sicer zlasti pozimi dobro živi, med drugim v njej domujejo tudi drsalci, doslej so tudi hokejisti, dviguje se domači namizni tenis, velik del dneva so ledno ploskev koristili tudi rekreativci. A vse to ne more prikriti tega, da kot ena največjih športnih dvoran v Sloveniji možnost za izvedbo velikih tekem ali turnirjev ohranja le na papirju. »Če bi gostili tekme odbojkarske reprezentance, ki se je pri nas tudi pripravljala, bi bil obisk zagotovo lep. Imamo dvorano, a bi bilo lepo, da je v njej tudi kakšna odmevna tekma,« pravi Jeršin, ki meni, da je tudi KZS za svojo panogo na Jesenicah zelo malo naredila, kljub temu, da je bil vpis v lokalni klub po EP precej večji kot prej.

Na Obali, kjer je koprski župan Boris Popovič pred pol leta podvomil, ali zavod za šport dovolj iztrži od športnih dejavnosti, in s tem posredno dal prednost športnemu turizmu in ne klubom, položaj ni kaj prida drugačen. Sekule Popovič, ki je bil lani predsednik organizacijskega odbora koprskega dela eurobasketa, priznava, da je stanje v njihovem dvoranskem moštvenem športu posledica položaja gospodarstva na Obali. »Ne moremo reči, da je slabo, bi pa bilo lahko bolje. V prvi ligi imamo ta čas odbojkarice in rokometašice, v drugi pa rokometaše, ki se spet vzpenjajo, in košarkarje. Tako moški kot ženski rokometni klub imata domicil v Bonifiki in s svojimi programi zapolnita dvorano, košarka in odbojkarice pa gostujejo v dvorani OŠ Koper,« pa Popovič priznava, da pravega športnega magneta, kot je bil na vrhuncu rokometni Cimos, kajpak ne premorejo. Pri čemer poudarja, da je dvorana Bonifika sicer polno zasedena z različnimi športnimi programi.

Upravičeno se lahko vprašamo, ali bi vsi trenirali pred praznimi tribunami za 8000 gledalcev, če v Kopru pred dvema letoma zaradi megalomanskih stroškov ne bi naposled ovrgli ideje o izgradnji nove, večje dvorane. Kaj je prenova Bonifike Kopru torej sploh prinesla? »Dobro vprašanje. Prgišče tekem na EP, vse drugo pa je enako kot prej, četudi je dvorana zdaj res lepa. A pri nas močnih klubov v dvoranskem športu ni več, nasploh vsa Obala zdaj sloni le na malo močnejšem košarkarskem klubu Splošna plovba Portorož. Takšno stanje gre pripisati temu, da ni več močnih pokroviteljev,« je prepričan Rado Krmač, koprski športni delavec, ki je še med pripravami na košarkarsko EP izrazil dvom glede prenove in razširitve Bonifike. Pred velikimi koraki je pač treba vedeti, čemu bo objekt namenjen in ali se regija ponaša z močno dvoransko panogo. Košarke, ki je posredno omogočila prenovo Bonifike, pa v tej dvorani niti ni.

Prevelike Stožice in star Tivoli

Zaradi zgoščenosti klubov v Ljubljani položaj še ni tako alarmanten, je pa očitno, da dvoranski šport drsi navzdol in že se pojavljajo vprašanja o smiselnosti tega, da košarkarji Uniona Olimpije ali rokometašice Krima tekme domače lige, vse bolj pa tudi mednarodne, denimo, igrajo v veliki stožiški dvorani. Gledalcev je vse manj, stroški veliki, vendar direktorica Javnega zavoda šport Ljubljana Tanja Polajnar pravi, da (še) ne razmišljajo o njihovi vrnitvi v tivolski hram. Ideja o njegovi prenovi je namreč vmes zastala, saj zanjo ni denarja. Načrt je namreč predvideval podrtje stene med košarkarsko in ledno dvorano, prvo bi nato zasukali za 90 stopinj (1415 sedežev), s tem pa povečali veliko (4460 za hokej, 5527 za košarko), pridobila bi prenovljen prostor za fitnes, osvežene garderobe, tudi steza za curling je bila v načrtu.

Ko so se kovali načrti za košarkarsko EP je bilo namreč stanje v ljubljanskem športu bistveno drugačno, Union Olimpija je še polnila Stožice v evroligi, krepko večji je bil tudi obisk Krimovih tekem, da ne omenjamo erozije na tribunah, s katero so se odtlej soočili odbojkarji ACH Volleyja. Tako ima Ljubljana zdaj na eni strani novo dvoransko lepotico v Stožicah, ki pa s svojo velikostjo krepko presega trenutne zmožnosti klubov, da napolnijo tribune, na drugi pa po dimenzijah precej ustreznejši nekdanji hram v Tivoliju, ki je po 50 letih obstoja zdaj predvsem zatočišče hokejistom Olimpije in odbojkarjev, ki bodo še naprej tekme skupinskega dela mednarodnega tekmovanja igrali pod Šišenskim hribom. »Sama sem sicer prepričana, da se bo trend obrnil, klubi dobivajo novo energijo in miselnost z dotokom mladih kadrov, ki imajo vizijo,« Polajnarjeva sicer zatrjuje, da se bodo v prihodnje prilagajali trendom, saj morajo skrbeti tudi za racionalno poslovanje.

Štalce torej so, a v njih vse manj tolste krave.