Le pršutu pata negra se ne more odreči

V Slovenijo jo je pripeljala ljubezen, sanja o lastnem podjetju, v katerem bi lahko razvijala inovativne ideje, v teh dneh pa čaka odločbo o državljanstvu, ki bi ji odprla vrata tudi do slovenske košarkarske reprezentance. Helena Boada ima pri 26 letih nešteto ciljev in načrtov, tudi družino, ko bo Jaka Lakovič, njen izbranec, lepega dne slekel igralni dres.

Veliko se sicer ne bo spremenilo, se nasmeji Španka, saj se Jaka tudi po koncu športne poti ne namerava ločiti od košarke, ampak v njej ostati kot trener. »To pomeni enak ritem, nenehna potovanja. Tega sem navajena in v željah ga podpiram. Prepričana sem, da je rojen za ta posel. Je predan, pozna košarko, je odločen, avtoritativen, če je treba. Še kako zna dvigniti glas. Konec leta sem mu pomagala pri treningih, ko se je ob negotovosti glede prihodnosti pri Galatasarayu pripravljal sam. Ker na treningih teži k popolnosti, mu nobena podaja ni bila dovolj dobra. Včasih sva se kar skregala, saj nisem ravno najbolj vodljiva,« Helena med pripovedovanjem ne skriva, da jo zabava vsaka misel na skupne trenutke z nekdanjim kapetanom slovenske reprezentance, ki si zdaj kruh služi pri Avellinu. Spoznala sta se pred slabimi šestimi leti, ko je Lakovič igral za Barcelono in je štela rosnih 19 let, lani oktobra je naredila odločilni korak in se preselila v Ljubljano.

»Ker končujem študij v okviru programa Erasmus, sem sprva študirala v Istanbulu, a sem se zaradi negotovosti glede Jakove turške prihodnosti jeseni vpisala na ljubljansko fakulteto. Odločila sem se za najbolj varno pot,« pojasni temnolasa študentka industrijskega inženiringa, ki je v domovini prav tako igrala košarko, in to v prvi ligi, v kateri je večina profesionalk, bila je tudi članica španske reprezentance do 20 let. Odločitev za Ljubljano brez znanja slovenskega jezika je bržkone zahtevala veliko poguma, pripomnim, sploh ker je bilo jasno, da bo Lakovič kariero nadaljeval na tujem. A Helena preseneti tudi v tem. Že pri 18 letih je staršem dala jasno vedeti, naj se sprijaznijo, da ne bo sedela doma, košarkarsko kariero je nato gradila na severu Španije, med poletnimi obiski Slovenije v minulih letih pa si je, pravi, tu našla dovolj širok krog znancev in dovolj spoznala našo državo, da se ne počuti kot tujka.

Dokler je imela avto, ki ga je iz Španije pripeljal Jaka – pred dobrim mesecem so ji ga nepridipravi ukradli –, se je včasih kar sama kam odpravila. Navdušuje jo Bled, četudi takoj pripomni, da je malo preveč skomercializiran, predvsem pa Bohinj, ki jo je ob zadnjem obisku pričakal s prekrasnim vremenom in popolno osamo, zaradi česar je prevzel tudi njenega očeta. »Edino, kar me vedno znova preseneča, je drugačen slog življenja. V Španiji gremo zvečer ven, dan se konča šele po polnoči. Tu pozimi pod večer zunaj ni žive duše. Prav tako v Španiji jemo zjutraj, popoldne in zvečer, domala vedno ob istih urah, zato so vmes tudi gostilne prazne. Tu se včasih, ko vidim, kako polne so ob različnih urah, petih, šestih, sedmih zvečer, vedno vprašam, pa kaj vraga zdaj jedo: pozno kosilo ali večerjo,« največjo razliko, ki jo občuti v negostoljubni zimi, opiše Boadova.

Kmalu za slovensko reprezentanco?

»Krog znancev se mi vseskozi povečuje, nekaj prijateljev imam od prej. Družim se z Aleksandrom Sekulićem in njegovo ženo, ki je bila nekoč teniška igralka. Tenis je moj najljubši konjiček, in dokler ni rodila, sva se dobivali na igrišču, zdaj moči meriva tudi s soigralko Evo iz Domžal. Veliko časa preživim z Jakovo družino, njegova mama Janja je fantastična kuharica, da kar ne moreš nehati jesti. Tako da sem zdaj bolj na slovenski hrani in to mi povsem ustreza. Edino, kar dobivam od doma, je pršut, oče in mama mi ga vsakič pripeljeta več kilogramov. S pato negro se ne more meriti nobeden na svetu! Kdor ni pokusil tega španskega pršuta, ne ve, kaj je dobro,« pravi Helena in razkrije, da jo imajo zlasti tuji študentje za domačinko in se vseskozi obračajo z vprašanji, kam iti v Ljubljani, kaj si ogledati, kje jesti. Letos naj bi študij sicer končala, a zato ne bo nič manj zaposlena, kvečjemu bolj, saj jo – če se ji bo uresničila velika želja in bo dobila državljanstvo – čaka igranje za slovensko člansko reprezentanco, ki lovi mesto na EP 2015. Visok cilj glede na to, da se je najprej odločila, da po odhodu iz Španije ne bo več igrala. Za preobrat je bila spet kriva – Slovenija.

»Hotela sem biti prosta, da bom lahko Jako obiskala, kadar bo le mogoče. Potem je Jaka konec poletja po naključju srečal mojega zdajšnjega trenerja iz Domžal in ga vprašal, ali se lahko kdaj za rekreacijo pridružim treningom, on pa je nato na internetu prebral o meni in me hotel na vsak način v ekipi. Nisem takšna, da bi nekaj delala le polovično, vzela sem si čas, govorila z Jako, podprl me je in zdaj igram.« Zdaj je simpatična in zgovorna Španka del domžalske zasedbe v prvi ligi, ko pa beseda nanese na primerjavo z njeno domovino, se analize slovenske ženske košarke loti tako podrobno in s takšno vnemo, da ni vrag, da se slej ko prej tudi sama ne bo poskusila kot trenerka. Odločno je zagotovila, da je v Sloveniji veliko mladih nadarjenih igralk, ki bi lahko ob pravi usmeritvi prišle do nastopov v evroligi, in se začudeno spraševala, kje in zakaj se ta dekleta na poti košarkarskega razvoja izgubijo. »Tu sem v bistvu med daleč najstarejšimi,« se je čudila, drugo z drugim pa je pripeljalo tudi do tega, da zdaj nanjo resno računajo v reprezentanci.

»Če v tednu, dveh ne dobim odobritve, bo prepozno, da bi letos še oblekla slovenski dres. Pa si tega res želim, četudi si pred časom, ko je Jakova mama v šali rekla, da mi do popolne slovenske integracije manjka le še to, nisem mislila, da se bo kdaj zgodilo,« pravi Helena, katere družina živi v okolici Barcelone, šport pa ji je bil položen v zibelko, saj so se z njim ukvarjali prav vsi. Obožuje tehnologijo, matematiko, fiziko, družboslovne vede ji nikakor ne ustrezajo tako kot naravoslovne, zato je tudi izbrala študij industrijskega inženiringa. »Poleti bom doštudirala, potem bi rada našla zaposlitev v svoji stroki, saj potrebujem izkušnje. Specializirala sem se za organizacijo podjetij, izvedbeno mehanizacijo. Vem pa, da je vse še bolj zapleteno, ker ne vem, kako bo v prihodnje z Jakovo kariero. Po glavi mi nenehno švigajo ideje, želim si, da bi imela nekoč svoje podjetje, v katerem bi jih razvijala,« se načrtom ne namerava odreči, pa četudi bodo morali še malo počakati.