Le Udrih in Dragić sta bila dovolj dobra

Ljubljana – Le pritrdimo lahko strokovnjakom, da jim pomanjkanje ekstremno visokih košarkarjev povzroča velike preglavice. Mladega fanta pač ne morejo naučiti, naj zraste do 210 cm. Svoje opravijo geni, na peščico velikanov pa preži tudi konkurenca iz odbojke in rokometa. A zakaj šepa »proizvodnja« organizatorjev igre?

Finančna kriza je v zadnjih sezonah resda prisilila slovenske klube k spremembi dolgoletne prakse in namesto (pod)povprečnih tujcev v dirigentskih vlogah vidimo vse več domačih fantov, med katerimi zdaj opozarja nase predvsem 19-letni Matic Rebec. Pri Heliosu ima trenerja, ki dobro ve, da se morajo mladci naučiti tudi ustvarjalnosti, zato jih ne kaže pretirano omejiti le na zbiranje taktičnih osebnih napak in druga umazana opravila v zelo omejenem igralnem času. Drugi se razvijajo počasneje in potem ko v kadetskih časih ali mladinskih časih o njihovem talentu krožijo prave bajke, hitro utonejo v svetu malodušja, tako kot denimo Jan Špan ali Luka Rupnik. Slednji je pri 18 letih nastopil na članskem EP 2011, v tej sezoni pa je bil tretji organizator igre Olimpije ali celo četrti za dvema letoma mlajšim Hrvatom Paolom Marinellijem.

Na višjih ravneh so stvari še bolj zakoličene. Če Goran Dragić ne bo igral na letošnjem SP in Jure Zdovc ne bo prisluhnil sladkim besedam Bena Udriha, da bi ga igranje v Španiji verjetno zanimalo, bo v reprezentanci znova zelo v ospredju 36-letni Jaka Lakovič. Neizkušenemu golobradcu bi namreč le težko naložili, naj usmerja zvezdnike na drugih igralnih položajih. Potem ko smo se v zadnjih letih nasmihali Hrvatom, Bošnjakom, Makedoncem in Črnogorcem, ker so tako kot Gruzinci, Ukrajinci, Bolgari in podobni krepili izbrane vrste s tujimi organizatorji igre, smo prav tako pozabili, da je bila Slovenija med prvimi z uvoženim dirigentom. Po Arrielu McDonaldu, ki je igral na EP 2001, je prišel na vrsto še Aleksandar Ćapin, oba pa sta resda pilila svoje veščine tudi na naših igriščih. Bomo kmalu potrebovali pravega »plačanca«?

Vsesplošno pomanjkanje organizatorjev igre kajpada ni kompliment za košarkarsko stroko na stari celini. Trenerji, športni direktorji in agenti se sicer strinjajo, da imajo najnižji člani moštev najodgovornejše vloge, v lovu za rezultati in hitrim zaslužkom pa hkrati pozabljajo, da prav zato potrebujejo najboljše urjenje ter veliko zaupanja in potrpljenja nadrejenih. Rokohitrstvo Uniona Olimpije je celo klasičen primer dela v nasprotju z interesi lastnega kluba in slovenske košarke nasploh. Načelo kontinuiranega dela je namreč eden od pogojev za napredek in uspeh.

Odkar se je Olimpija v sezoni 1996/97 uvrstila na finalni turnir evrolige z McDonaldom na čelu in Jako Danevom v vlogi zanesljivega pomočnika, je začela ubirati strategijo hitropoteznega menjavanja dirigentov, med katerimi so bili domala izključno tujci; dovolj dobra za glavni vlogi sta bila le Beno Udrih in Goran Dragić. Po stažu je igro največkrat vodil Vlado Ilievski, toda ob zadnjem triletnem mandatu makedonskega reperzentana ne kaže pozabiti, da so ga pogosto pestile poškodbe ali da je odhajal na boljše tudi sredi sezone. V takšnih primerih ali ko so morali tujci po nizu slabih predstav zapustiti Ljubljano, so na sceno prisilno stopali domači (Šmigič, Antonijevič, Hohler, Sarajlija, Špan, Močnik, Rupnik) in tuji epizodisti (Jeretin, Millage, Harrington, Nešović, Mills, Stringer ...), brez večje koristi za kogarkoli. In kdo so udarni Krkini dirigenti? Letos Malcolm Armstead, lani Hrvat Jakov Vladović, pred njima Izraelec Afik Nissim in Srb Dušan Đorđević ...