Tiskane izdaje
Košarkar Marko Milič, prvi Slovenec v ameriški ligi NBA, je v karieri zamenjal sedem držav. Lani se je 36-letnik odločil za izziv v Iranu, nato se je preselil v Kuvajt. Očaran nad prijaznimi ljudmi in pristnim okoljem je premagal predsodke, s katerimi je prišel v novi dom.
»Vedno hodim z odprto glavo po svetu,« je na vprašanje, ali je arabski svet takšen, kot si ga je predstavljal, odgovoril Marko Milič.
Večji šok je bil zanj, ko se je kot 17-letni »mulc« iz Kranja preselil k Olimpiji v Ljubljano. »Že čez eno leto sem se ugnezdil v Philadelphii, natančneje v getu, bil sem eden od dveh belcev v ekipi,« je omenil prve velike spremembe, ki so pomenile življenjsko šolo.
Pozneje je izkusil še idilo v Phoenixu, pa vrvež Istanbula, najbolj pa sta mu ustrezala španski temperament in lagodnost italijanske kulture. »Italijani si vzamejo čas za užitek: za pogovor, dobro hrano, garderobo,« je potrdil, da ga je takšna miselnost, s katero je bil povezan sedem let, hitro prevzela: »Hrana je bila tako dobra, da sem se vsako leto domov vračal s kilogramom več.«
Iran: Ljudje so vljudni in izobraženi
Zanimiva se mu zdi tudi prehrana: »Mi meso pečemo na žaru, oni pa ga nasadijo na meč. Všeč mi je njihov kruh, tak je kot palačinka, le da je slan, pogosto z raznovrstnimi oreščki. V Teheranu se držijo tradicije, v Kuvajtu pa je veliko ameriškega vpliva,« je povedal. Navdušili so ga pristni okusi sadja in zelenjave: »V Sloveniji lahko izbiraš jabolko po barvni lestvici. Ko ugrizneš vanj, pa ne veš, za kateri sadež gre. Res da ti v Teheranu pripeljejo zelenjavo s samokolnico, vendar pa je kakovost ponujenega visoka,« je vlekel vzporednice.
Kontrasti so prisotni vsak dan: »Izboriti si moraš vsak evro, a zato ljudje vse tudi bolj cenijo kakor mi. Zanimivo je, da v Teheranu kljub temu ne vidiš živčnih in tarnajočih ljudi.«
Kuvajt: Rezervoar goriva za štiri evre
V Kuvajtu, kamor se je preselil po iranskem izzivu, za rezervoar terenskega vozila odšteje štiri evre. Drugačna je zgodba z alkoholom: »V trgovinah ga ne prodajajo. Sicer pa doma vsi nekaj mešajo, podobno kot v Sloveniji kuhajo 'šnops' ali borovničke. Razlika je le, da te naslednji dan tako močno boli glava, da ne veš, ali si spil kozarec borovničk ali te je sredi osempasovnice v Teheranu zbil tovornjak.« Na črnem trgu stane zaboj piva tudi 400 dolarjev!
Vročinski val v Sloveniji ga te dni, ki jih preživlja v družbi svoji štirih deklet, žene Vesne in treh hčera, ni presenetil. »Takšne temperature smo imeli v Kuvajtu konec marca. Ker leži sredi puščave, se takrat ustvari zavesa peska. Zdaj je tam kakšnih 50 do 60 stopinj Celzija. Vse se dogaja v velikanskih klimatiziranih prostorih,« je razmere opisoval Marko Milič, za katerega je arabska pisava uganka. V Iranu se je težko sporazumeval, v Kuvajtu je precej lažje, saj zaradi ameriškega vpliva večina zna angleško.
S prijatelji ob bajaderi
V ekipi velja razlika med domačimi in tujimi igralci. »V Iran so me pripeljali, da bi prevzel vlogo vodje, kar je velik izziv. Vendar pa je težko vzpostaviti odnos, da te sprejmejo, vabijo domov, te imajo za prijatelja. Ko začutijo, da si prišel s poštenimi nameni, zgodba steče,« je moral tudi čez ovire. V Iranu je košarka zelo priljubljena, v Kuvajtu pa velja za polprofesionalen šport. »V ekipi imamo vojaka, zdravnika, študente. Zjutraj počnejo ene stvari, zvečer igrajo košarko zares. Vsaka ekipa ima po dva tujca, ponavadi iz lige NBA. Od njiju pričakujejo, da bosta dvignila kakovost igre. Pri tem ne smeš vsega prevzeti nase, zablesteti, medtem ko bi se drugi dolgočasili na klopi. Fante, ki z evropskega gledišča niso kompletni igralci, moraš vključiti v igro. Eden dobro meče, drugi skače, treba je poiskati njihove prednosti. Ko je treba zmagati, pa se ve, zakaj smo tujci v moštvu. Vesel sem, da smo skupaj razvili ekipni duh. Košarkarji so se začeli metati v avt za žogo, tudi veselili so se, če je sotekmovalec dosegel koš – prej tega ni bilo,« je razmišljal o svojih nalogah. Z Al Kuwaitom je letos osvojil dvojno krono – državno prvenstvo in pokal.
V Kuvajtu naj bi Milič ostal do leta 2015. »Pogodbo sem podpisal v veliki evforiji. Naj kar traja ta občutek, saj se lahko kaj hitro pretvori v depresijo in se vse obrne,« je razmišljal. Ob sebi najbolj pogreša družino. Po številnih selitvah otrok ni hotel obremenjevati z vstopom v povsem drugačno okolje. »Dvajset let že hodim po svetu. A ko so otroci že tako veliki, da si ustvarijo svoj ritem, s katerim so zadovoljni, jim ga nočeš spreminjati. Če si sam z dvema kovčkoma, se hitro prilagajaš. Nekajmesečno skakanje po tujih državah pa je za otroke šok,« je zrelo očetovsko razmišljal sogovornik.
Domače vzdušje si v Kuvajtu približa tudi z družbo košarkarjev iz nekdanjih jugoslovanskih republik. »Zanimivo je, ko sedimo na drugem koncu sveta vsi kot bratje, pijemo kavo in si privoščimo kak domač izdelek, denimo bajadero,« je dejal. Dobrote z domačih koncev najdejo v trgovini, v kateri prodajajo izdelke, narejene na območju nekdanje Jugoslavije.
Slovenije ne bi menjal
Čeprav je okusil življenje v sedmih tujih državah, je Slovenija tista, ki je kot svoj dom ne bi menjal. »V Teheranu so bile šole tudi po tri dni zaprte zaradi onesnaženega zraka. Vsakič, ko pristanem na Brniku in zadiham s polnimi pljuči, si rečem, kakšno srečo imamo. Slovenija je zares lepa. Le odklopiti se je treba od političnega dogajanja in medijske nervoze,« je razmišljal Marko Milič, ki – dobesedno, kar smo tudi preverili – odšteva dneve do evropskega prvenstva v košarki pri nas.
V septembrski spektakel je vpet kot ambasador prostovoljcev. »Ljudje so pokazali, da so srčni. Dva tedna so si vzeli dopusta, da bodo pomagali in združili moči pri organizaciji prvenstva. Pika na i bi bila še kolajna slovenske reprezentance, ki je dosegljiva z vrhunsko ekipo, s katero se ponašamo,« verjame v svoje košarkarske prijatelje. In komaj čaka, da se začne zares!
