Tiskane izdaje
Ljubljana – Ni veliko manjkalo, pa bi v preglednico evropskih dosežkov košarkarjev Uniona Olimpija morali pripisati, da so oba najhujša poraza v domači dvorani od osamosvojitve Slovenije doživeli v tej sezoni – po Bešiktašu (-23) še proti Bambergu. Proti Nemcem so se v zadnji četrtini ognili rekordnemu polomu, ostala pa so številna odprta vprašanja.
Na uvodno dejanje drugega dela evropskega pokala v Stožicah lahko gledamo z dveh zornih kotov. Če bi upoštevali zgolj zadnjo četrtino (30:13) in končni zaostanek šestih točk, bi se nam lahko Ljubljančani celo zasmilili. Češ, saj so bili povsem blizu. Zagotovo pa je kdo tudi ocenil, da se jim je zgodila krivica zaradi katastrofalnega dela sodniške trojice iz Grčije, Poljske in Švice. Toda kdor je pozorno spremljal dvoboj in videl očitno razliko v prikazani igri, ki je Bambergu brez težav prinesla prednost 25 točk, je bil tako razočaran nad stožiškim moštvom, da se mu je zdelo neprimerno izgubljati čas z govorjenjem o »zaroti«. V takšnih primerih se namreč tudi sodnikom zažre v podzavest podcenjevalni občutek do avtorjev takšnega fiaska. Gledalci, ki so po tretji četrtini v vidnem številu zapustili dvorano, so se bržkone vprašali: ali je letošnja Union Olimpija posvojila krilatico dlje ko smo skupaj, slabši smo, bolj ko se uigravamo, bolj soliramo?
Marko Marinovič 1:6, Klemen Prepelič 2:11, Paolo Marinelli 0:8, Sasu Salin 0:4, Hristo Nikolov 0:2, Blaž Mahkovic 0:3, Dino Murić 1:4. To niso domišljijski podatki iz kakšne zabavno-tragične oddaje, temveč met iz igre Olimpijinih košarkarjev, ki so najbolj razočarali in prispevali največji delež h komaj 31,8-odstotnemu izkoristku moštva. Ta je bil po treh četrtinah, v katerih je stožiška zasedba zmogla pičlih 35 točk, še precej slabši – 20,8 %. Do tedaj je Bamberg gladko prevladoval v večini prvin, ko je bil zmagovalec že odločen, pa je primerjava med moštvoma postala gostiteljem precej bolj naklonjena. Na koncu so zadeli dva meta več za dve točki kot tekmec in le eno trojko manj, dobili skok s 44:38, izgubili sedem žog manj (14:21) in bili izenačeni po številu asistenc (13:13). Prepozno in zelo varljivo. Statistiko pač mnogi uporabljajo tako kot pijanec ulično svetilko. Da se je nagonsko oklenejo, ker jim lahko med opotekanjem nudi oporo. In ne zato, da bi jih razsvetlila.
Zgodba o sredini tekmi – s štirimi zaporednimi regionalnimi porazi podlage – je nudila precej več od suhoparnih številk. Union Olimpija je v uvodnih 30 minutah igrala skoraj tako, kot bi želela užaliti košarko. Vsak od njenih adutov je igral v svojem ritmu, kot konj s plašnicami videl le obroč in brezglavo iskal bližnjice do njega, v njihovih akcijah pa ni bilo niti sledi nujne tridimenzionalnosti. Bambergovi aduti, za katere večina stožiškega občinstva ni slišala, so bili zato v tem času videti kot sloviti baletnik Mihail Barišnikov v primerjavi s Fredom Kremenčkom. Lahkotno so poskakovali in se vrteli po parketu, medtem ko so se gostitelji okorno mučili s kamnito žogo. Skoraj dobesedno, saj ne pomnimo tekme, v kateri bi toliko metov padlo na parket pred obročem. Zaradi neizdelanosti napadov in lučajev, ki so mejili na »posilstvo«. Inšpekcija za košarkarsko logiko si je oddahnila šele v zadnji četrtini. Toda pri 25 točkah prednosti ali zaostanka znajo vsi igrati.
Ob začetku sezone smo se sicer strinjali, da so Olimpijini rezultati nerealno dobri. Imela je brezplačnega jokerja Mirzo Begića, večina njenih tekmecev pa zaradi neuigranosti še ni mogla izkoristiti kakovostne prednosti. Toda prav tako lahko trdimo, da so v zadnjem mesecu predstave moštva pretirano skromne in bolj posledica interne psihične blokade kot omejitev košarkarjev. Medtem ko je še nedavno veljalo, da je z Ljubljančani težko igrati, ker nikoli ne veš, kdo bo zablestel, ima zdaj njihova nepredvidljivost manj prijetne značilnosti. Težko je uganiti, kdo bo sploh razpoložen za igro. Proti Bambergu sta svoje opravila Halil Kanacević in Gregor Hrovat, Alen Omić je, kot neredko, hitel popraviti vtis šele v nepomembnih minutah, drugi pa niso bili niti za hip blizu mejam svojih sposobnosti. Epidemija pa se vendarle začenja na mestih organizatorja igre, krila in centra.
