Na prvenstvo s polnimi žepi inzulina

Na tujem: Jure Balažič, kapetan slovenske košarkarske reprezentance in član turškega Gaziantepa.

Objavljeno
06. september 2015 02.13
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport
Bilo je nekaj tednov pred prvenstvom, ki se je za slovenske košarkarje začelo včeraj v Zagrebu, bilo je še eno od tistih številnih sloves: pomahal je otrokoma in ženi, nato pa se z veliko torbo na rami odpravil na avtobus, ki je že čakal na odhod. Ni lahko biti stran od družine, a hkrati je Jure Balažič hvaležen za uresničene reprezentančne sanje.

Nanje je dovolj dolgo čakal, ne več rosno mlad pa se želi sleherni trenutek v državnem dresu izkazati s trdim delom in odgovorno igro. Letos še toliko bolj, ko je glavni mož ekipe. »Čast,« je na kratko odgovoril, kaj mu pomeni kapetanska vloga, ki mu jo je selektor Jure Zdovc namenil kot enemu najbolj izkušenih v letos močno prevetreni slovenski zasedbi. A Balažič pravi, da je kljub številnim odpovedim in zasukom ozračje dobro. »To je ena od stvari, zaradi katerih je lepo biti v reprezentanci. Vsi fantje so tukaj zato, ker si to želijo. Z motivacijo ni težav, tako je užitek delati. Res se večkrat pokažejo razlike med generacijami. Včasih se mi smejimo mladim, mi stari pa smo njim smešni iz drugih razlogov,« se je nasmejal in v šali še dodal, da danes mlajši soigralci le redko pridejo k starejšim po nasvete. »Ti mulci itak mislijo, da vse vedo in da so pamet­nejši od nas ...«

V družbi fantov v košarkarski družini čas hitro mineva, Balažič je takšnega življenja vajen, saj zadnja leta, odkar igra v Turčiji, svojih najbližjih ne vidi prav veliko. Štiriletna Nika je sicer še v vrtcu, sedemletni Timotej pa že hodi v šolo. »Niti nisem vedel, koliko časa bo tujina pri meni trajala, vendarle nisem več tako mlad. Odločili smo se, da jih ne bomo preveč utrujali, da bodo ostali doma. Timoteju gre v šoli dobro, zato se tu in tam dogovorimo, da podaljša kakšen teden počitnic. Obiščejo me trikrat, štirikrat na leto po dva tedna,« pravi Dolenjec, ki se trudi zamujeno nadomestiti poleti. Takrat družina rada aktivno preživ­lja prosti čas, kolesari, obiskuje adrenalinske parke, vedno poskuša kaj novega, zabavnega.

V Turčiji je veliko bolj dolgočasen, pravi. Trening, nato pa počitek doma, to sta glavni zadevi na njegovem dnevnem redu. »Lani je bil sicer z menoj v ekipi tudi Saša Vujačić, ki pa je vedno rad hodil ven in je tudi mene pogosto kam zvlekel. Super sva se imela. Njemu se lahko zahvalim, da sem videl veliko več Istanbula, kot če bi bil sam,« je povedal o druženju z nekdanjim reprezentantom. Istanbul je bil sicer le ena od postaj, odkar se je v sezoni 2012/13 preselil v Turčijo. Začel je v Erdemirsporu, nadaljeval v Tofašu, v Istanbulu, v sezoni, ki prihaja, pa se bo preizkusil v Gaziantepu, v katerem je trener Zdovc. »Vsako leto se selim na boljše,« pravi, zdaj že dobro vajen turškega načina življenja. »Navadil sem se na ljudi, na promet. Zdaj je večja težava to, da ko pridem domov, vozim kot norec,« se je šalil in še dodal: »Ne le v prometu, tudi pri številnih drugih stvareh smo v Sloveniji veliko bolj natančni, držimo se pravil. Na cestah v Turčiji pa je prerivanje nekaj vsakdanjega. Na začetku sem bil jezen, nato pa sem se navadil še sam prerivati kot vsi drugi. Tako pač tam stvari delujejo, tako živijo.«

V teh letih je usvojil tudi nekaj turških besed (v klubu se pač večinoma sporazumevajo angleško) in se naučil pripraviti eno od tradicionalnih jedi: lečno juho, nad katero so navdušeni domači. »Hrana je dobra, rad imam vse z žara, pa njihov riž, ki je sicer navaden, beli, a tako posebnega okusa. Dobri so njihovi zajtrki, saj vsebujejo ogromno zelenjave, pa klobasice sudžuk,« se je razgovoril o tamkajšnji kulinariki.

Prehrana je sicer še posebno pomemben dejavnik njegovega zdravja, saj ima sladkorno bolezen. Odkrili so mu jo, ko je bil star 18 let. »Prišel sem v Slovan, moral bi se priključiti prvi ekipi, a sem težko prenašal treninge in zbolel. Šele čez nekaj časa smo ugotovili, za kaj gre. Po tistem sem dal košarko za dve leti na stranski tir,« je povedal košarkar, ki bo v soboto dopolnil 35 let. Bolezen je tudi razlog, da je vrhunec kariere dosegel tako pozno. A tedaj si pač ni predstav­ljal, da bi z diabetesom še lahko resno treniral. »Izgubljen si, naenkrat se ti življenje obrne. Že samo živeti z diabetesom ni lahko, skupaj s športom na profesionalni ravni pa še toliko težje. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se na vse skupaj navadil. Moraš se naučiti in spoznati svoje telo, ki je izpostavljeno naporom in se ob adrenalinu obnaša drugače.«

Z leti so se sicer vrstili poskusi in napake, premajhni ali preveliki odmerki inzulina, a danes pravi, da je že tako zverziran, da ga bolezen pri športu ne ovira. Ni edini športnik z diabetesom, a vsak se z njim spopada po svoje. »Težko bi komu kaj svetoval, najbolje je, da preizkusi sam. Jaz poskušam na dan tekme vedno enako jesti in si še bolj pogosto merim sladkor. V zadnjih treh urah pred tekmo naredim štiri meritve, da točno vem, ali gre sladkor gor, dol, in imam tudi še čas odreagirati. Veliko let sem si moral pred tekmo dajati inzulin, zaradi adrenalina, ki dviguje sladkor. Če bi bil to le navaden trening, bi ob takšnem odmerku najbrž padel v nezavest,« je še povedal o svoji izkušnji.

Te dni bo bržkone še bolj pazljiv, pred slovensko reprezentanco je stresen teden, ki si ga kajpak želi končati s čim boljšimi predstavami. »Rad bi, da bi pokazali dobro košarko in nam nihče ne bi mogel očitati premalo bojevitosti. Kakovost je, kakršna je, upam, da bomo dali vse od sebe, da se nihče ne bo, ne glede na rezultat, slabo počutil. Če daš vse od sebe, greš mirne duše spat.«