Olimpija ni Real, zato se mora prilagoditi razmeram

Košarkarje Olimpije bo drugo sezono zapored vodil Gašper Okorn, sveži lastnik vseh treh domačih lovorik (državno prvenstvo, pokal in superpokal). Na uradni predstavitvi moštva so vodilni možje Petrola Olimpije zagotovili, da ima Okorn njihovo polno podporo, ljubljanski trener pa je spregovoril, kako je potekala sestava nove ekipe.

Vodstvo kluba je izrazilo zaupanje v vaše delo; ga tudi dejansko občutite?

Predsednik Tomaž Berločnik je samo ponovil, kar je povedal že junija, ko sem začel sestavljati ekipo. Odzval se je na moje želje, seveda z jasnimi finančnimi omejitvami. Nikoli se ni vmešaval v mojo strokovnost, zato čutim zaupanje. Z novim direktorjem Romanom Liscem, ki je prišel pozneje, sva opravila pogovore. Najino sodelovanje je normalno, tudi od njega ne čutim pritiska, ne vidim kakšnih drugačnih želja.

Kako ste iskali nove okrepitve?

Ko gre za slovenski paket, so bili Jan Špan, Erjon Kastrati in Bojan Radulović nekoč že del Olimpijine zgodbe, zato jih dobro poznamo. Na seznamu smo imeli še dva ali tri slovenske igralce, ki pa so raje odšli drugam. Želel sem tudi, da ostane vsaj polovica nosilcev iz pretekle sezone, kar se je uresničilo, saj sta ostala Gregor Hrovat in Devin Oliver, medtem ko sta odšla Brandon Jefferson in Nikola Janković.

Pri tujcih smo iskali enega mladega igralca. Imeli smo Blaža Mesička, toda trenutno ne vidim 19 let starega igralca, ki bi bil na ravni Roka Badžima iz Hrvaške. Takšen je sicer Vlatko Čančar, a nam je denarno nedosegljiv. Veseli smo, da je Badžim izbral Olimpijo in ne Cibone ali Cedevite, potem ko smo ga po izteku pogodbe pri Šibeniku dobili brez odškodnine.

Kaj lahko doprineseta Jordan Morgan in Talor Battle?

Morgan in Battle sta nadomestilo za Jankovića in Jeffersona, čeprav sta drugačen tip igralcev. Battle je kompleten organizator igre, toda dolgo nam je bil finančno nedosegljiv. V prejšnji sezoni se je vračal po poškodbi in odigral samo del prvenstva na Madžarskem, zato mu Olimpija predstavlja velik izziv. Pred tem je že igral v italijanski, nemški in izraelski ligi. Pričakujem, da bo pravi motor ekipe.

Finančno dosegljiv je bil tudi Morgan. Takoj je pokazal zanimanje za Olimpijo. Iskati smo morali nekoga med izgubljenimi igralci. Ni skrivnost, da smo imeli na seznamu želja Uroša Lukovića, Ivana Marinkovića in Octaviusa Ellisa iz Mornarja, toda ko smo slišali za njihovo ceno, se je vse končalo. Morgan je bil šele peti ali šesti na našem seznamu, toda vseeno sem zadovoljen, da je prišel. V prejšnji sezoni je igral za klub iz spodnjega dela grške lige, toda imel je večjo plačo kot v Olimpiji. Enako velja za Battla. V moštvu, ki se je borilo za obstanek v madžarski ligi, je imel večje prejemke kot pri nas.

Še naprej torej obstaja zanka pri mladih Slovencih – ali so za Olimpijo preslabi ali pa predragi.

Ob tem moram poudariti, da vsaj zame Jan Barbarič, Jan Špan, Gregor Hrovat, Bojan Radulović in Erjon Kastrati niso stari igralci. Resda imamo v Sloveniji generacijo z Mesičkom, Čančarjem in Žanom Markom Šiškom, pri čemer zraven ne smemo mešati Luke Dončića, saj je svet zase, toda ti igralci so za nas nedostopni. Od teh, ki so, pa ni nihče na ravni Roka Badžima.

Kako dober lahko postane Badžim?

Še vedno je zelo mlad, star je šele 19 let. Prihaja iz Šibenika in je do zdaj igral samo v hrvaškem prvenstvu. Kljub temu hitro išče kontakt, mi pa mu bomo skušali pomagati pri razvoju. A da ne bo pomote – to bomo počeli v dobrobit Olimpije, saj nam radi očitajo, zakaj bomo razvijali hrvaškega igralca. Želimo si le, da bo Olimpiji vračal zaupanje z dobrimi igrami in da bomo nekoč z njim zaslužili kakšen evro.

Je še kakšen igralec, ki lahko v prihodnji sezoni naredi občuten korak naprej?

Predvsem Gregor Hrovat. Že letos poleti smo imeli precej bitk, da smo ga zadržali. Upam, da bomo do konca sezone znali zadržati najboljše, čeprav včasih težko zavrneš dobro ponudbo.

Še vedno razmišljate, da ima Hrovat enak potencial kot Jaka Blažič?

Nedvomno. Pred Hrovatom je odločilna sezona, saj mora potrditi uspešne igre iz prejšnje. Pa ne samo napadalno, strelsko in statistično, ampak mora dozoreti na vseh ravneh. Slovenija bi lahko z njim dobila solidnega igralca za reprezentanco. Prav tako ni nobena skrivnost, da ga bo Olimpija skušala zadržati še precej časa in mu nuditi podobne zneske, kot bi jih lahko prejel v tujini, z njim pa bi ohranjali slovensko identiteto pri razvoju kluba.

Pri Olimpijinem pohodu do evrolige?

Brez slovenskih košarkarjev bo to težko. Ko bo pokrit dolg iz preteklosti, bo treba moštvo okrepiti s kakovostnejšimi slovenskimi igralci. Brez njih ne bo šlo.

Prve tekme so potrdile, da je dobro formo zadržal tudi Devin Oliver.

Vedno je lažje nadaljevati v poznanem okolju. V Ljubljani se dobro počuti, kar je še eden od razlogov, zakaj je ostal tu. Na mizi je imel dve finančno boljši ponudbi, toda šlo je za kluba, ki nista na Olimpijini tekmovalni ravni, prav tako nista iz velikega mesta in imata slabše logistične povezave. Zato je raje ostal pri Olimpiji, da pokaže konstantnost v igri. Če mu bo uspelo, se mu bo pošteno obrestovalo. Z dobrimi igrami bo poslal signal, da je lahko konstanten na daljši rok, kar je tudi eden od dejavnikov, ki jih opazujejo klubi na najvišji ravni.

Kaj pa moštveno – ste uspeli zadržati tovarištvo iz zaključka pretekle sezone?

Malce se to že kaže, ampak pravo kemijo bomo morali še naprej stopnjevati in izoblikovati. Ta notranja moč, da držimo skupaj, pa zagotovo obstaja. Za našo Olimpijo brez izrazitih zvezdnikov z močnimi pogodbami je povezanost najpomembnejša stvar. Prav to mora biti naša največja prednost. In tudi bo!

Kako naj slovensko košarkarsko okolje čim bolj izkoristi reprezentančni evropski naslov?

Zlata kolajna sama po sebi ne bo spremenila ničesar. Je pa lahko začetni zagon in brca, da delamo z večjim zagonom. Otroci nikakor ne bodo kar sami hodili na treninge, gledalci na tribune in sponzorji odpirali svoje mošnjičke. Gre za zelo kompleksno stvar. Resda imamo odličen izhodiščni položaj, toda postaviti moramo ustrezno piramido, začenši s Košarkarsko zvezo Slovenije.

Večni problem je tudi slabo plačano in prekarno delo trenerjev za najmlajše igralce.

Treba je urediti njihov status. Prepričan sem, da bi morali imeti v Sloveniji osemčlansko profesionalno ligo. Natančno bi morali določiti, na kakšen način si lahko prvoligaš, z garantiranim proračunom, s profesionalnimi pogodbami, s tem pa bi se ustrezno uredile tudi razmere v mlajših kategorijah, saj bi takšni klubi potrebovali profesionalne trenerje v mladinskem pogonu. V Sloveniji bi morali znati izkoristiti tudi pomoč občin in njihovo sofinanciranje. Postopoma bi lahko rastli, pogledati pa bi morali k nam primerljivim državam, denimo na Poljsko, kako imajo tam urejene razmere.

Ali nimajo trenerji v mlajših kategorijah celo najodgovornejše delo?

Drži, a opozoril bi na nekaj drugega. Danes nam vsi očitajo, kako Olimpiji mladoletni košarkarji uhajajo drugam. Dejstvo je, da v klubu ne moreš zadržati igralca mlajšega od 18. leta, saj ima do polnoletnosti vsak pravico, da odide drugam. Klubu pripada samo neka Fibina odškodnina, gre za zneske med osem in deset tisoč evrov. Imamo dvorezen meč – mi lahko vzgajamo izjemnega talenta, toda če ga opazi Real Madrid, bo poklical njegove starše in agente, mu ponudil precej višjo štipendijo, šolanje, internat … Ob takšni konkurenci Olimpija nima moči. Mladenič ti lahko zgolj dan pred 18. rojstni dnem reče, da ne bo podpisal profesionalne pogodbe in odide drugam. In tega ne moremo preprečiti.

Za Olimpijo bo vedno bolj prišlo v poštev iskanje igralcev starih okoli 19 let, ki še ne odstopajo tako zelo, da bi jih vzeli najboljši evropski klubi. Takšne košarkarje moramo iskati v Sloveniji in širši okolici. Ne gre za največje evropske talente, ampak za igralce, ki se razvijajo malce pozneje. Olimpija bi plačala manjšo odškodnino in dobila mladega igralca, ki lahko takoj nekaj ponudi na parketu, če se bi se še dodatno razvil, pa bi potem prejeli še lepo odškodnino. Preprosto se moramo prilagoditi na nove razmere na trgu, saj mladim igralcem ne moremo dati takšnih pogojev kot Real Madrid. Nikakor pa ne drži, da delamo v slovenskih klubih slabo z mladimi košarkarji.

In za konec – kaj vi menite o Luki Dončiću?

Ravno toliko sem star, da sem v osemdesetih letih pri Šibenki kot smrkavca gledal Dražena Petrovića. Ko sem videl, kako se je razvijal tudi pozneje v evropski košarki in ligi NBA, mi na kraj pameti ni prišlo, da bi sploh še koga primerjal z Draženom. Toda očitno se prav to zdaj dogaja. Skoraj brezpredmetno je, da bi še jaz razpredal, kako poseben je Luka. Vprašanje je samo, kje je njegova meja.