Omić je potreboval dve »banani« spodbude

Ljubljana – Še tretji teden zapored sta Krka in Union Olimpija dosegli dvojno zmago v ligi ABA, ki ima tokrat posebno težo, saj sta jo dosegli proti neposrednima tekmecema na lestvici. Ljubljančani imajo dodatno prednost, ker so drugič ugnali Zadar. Novomeščani lahko obžalujejo, da se Ciboni niso izdatneje oddolžili za novembrski poraz na domačem parketu (70:80).

»Iz naše končne prednosti 22 točk bi lahko sklepali, da smo dosegli lahko zmago, vendar smo se morali pošteno potruditi. Utrujenost zaradi napornega ritma ne sme biti izgovor, potrebovali pa smo nekaj časa, da smo postavili stvari na svoje mesto. Z dobro obrambo smo omejili učinek ključnih košarkarjev Zadra, nato pa smo začeli nizati nasprotne napade in mete za tri točke,« je bil po tretji zaporedni regionalni zmagi zadovoljen Olimpijin trener Aleš Pipan. Njegov obraz je bil precej manj veder v uvodni četrtini, saj člani začetne peterke, v katero se je po poškodbi kolka vrnil Marko Marinović, niso opravili svojega dela. Z lagodnim prologom so omogočili gostom, da so prevzeli ritem in vodili s 15:9.

Potem ko so Ljubljančani zgrešili šest od osmih prostih metov in vseh šest poskusov za tri točke pa je le steklo. Led je prebil Klemen Prepelič, ki je v prvem polčasu metal za tri točke 4:7, veliko energije sta s klopi prinesla Gregor Hrovat in Blaž Mahkovic, delo pa je gostiteljem nehote olajšal tudi najnevarnejši zadrski strelec James Florence. Dosegel je sicer 16 točk, a s poraznim metom iz igre 5:18 in bolj begal soigralce s sebičnostjo, kot organiziral igro. Precej bolje se je v Olimpijinih vrstah izkazal Paolo Marinelli, ki je prebil v igri 26 minut (Marinović 11, Luka Rupnik zadnje tri), in domača zasedba je še pred glavnim premorom pobegnila na +12, saj je dobila drugo četrtino kar z 31:14. V tretjem delu je Pipan še enkrat za kratko poskusil z Marinovićem in Dinom Murićem, a se prepričal, da so mlajši člani moštva bolj razpoloženi. Ko je Filip Kraljević prilepil dve zaporedni »banani« Alenu Omiću, pa je Union Olimpjija dobila še enega aduta. Njen center je pač hitel zaceliti ranjeni ponos in potem, ko je bil v prvem polčasu skoraj neviden, je na koncu zbral 16 točk (met 8:13) in 9 skokov, gledalce pa zadovoljil z izjemnim zabijanjem in povračilno blokado za Kraljevića. Očitno je potreboval le dodatno spodbudo in v 35. minuti so gostitelji vodili že s 75:50.

Zaradi nadaljevanja finančnega razkroja kluba je Ciboni ostala le peščica izkušenih košarkarjev, ki se morajo ubadati tako z nasprotnimi moštvi kot z zelenimi soigralci. V soboto so jim bili v izdatno pomoč 18-letna Ante Žižić in Tomislav Gabrić, leto starejši Nik Slavica in 20-letni Dominik Mavra, zato so lahko vse do zadnjih trenutkov ogrožali uspeh Novomeščanov. Ti so vseskozi nadzorovali potek tekme, vendar se po vsakem obetavnejšem vodstvu tudi prehitro predali samozadovoljstvu. Pri prednosti 27:17 so tako dovolili gostiteljem niz 16:2, kar je prisililo Krkinega trenerja Aleksandra Džikića, da je prvič poslal v igro svojega prvega aduta Malcolma Armsteada, ki je nemudoma prinesel zasuk. Za prednost petih točk ob glavnem premoru pa se lahko slovenski prvaki zahvalijo predvsem odličnemu metu za tri točke 7:11.

Z velikimi vzponi in padci je minil tudi drugi polčas. Krka je pri vodstvu z 59:44 zadela že deset trojk s 16 poskusi, a nato znova popustila in vlila mladim Zagrebčanom veselje do odpora. Toda ko so se v 37. minuti približali na pičlih 71:72, je stvari vzel v svoje roke Armstead (na koncu za dve 6:10, za tri 3:8) in s krajšo simultanko dokončal delo. Njegov trener se je lahko lotil analize dogajanja: »Stanje pri Ciboni lahko primerjam z razmerami v našem moštvu. Zagrebčane muči finančna stiska, nas bolezni in poškodbe. Moštvi ne vadita igre 5:5 in tega ne moreta prikriti. Zmagali smo, kar je super, a tudi realno, saj Cibona po izgubi treh najboljših košarkarjev ni mogla računati niti na Vlada Ilievskega. Nismo igrali izrazito pametno ali kakovostno, vendar niso niti gostitelji. Menim, da so se pravilno odločili, da ne bodo igrali v evroligi, saj lahko tako uveljavljajo hrvaške otroke. Mi smo zmagali, a nimamo svojega Žižića, ko sem videl še ne 18-letnega Zubca, pa sem se skoraj ustrašil njegove višine.«