Petrol Olimpija iz pekla vnovič do praga raja

Novo mesto – V dvorani Leona Štuklja je bilo vse že pripravljeno za tretjo odločilno zmago Krke v finalu lige Nova KBM in proslavo osmega šampionskega naslova, a se košarkarji Petrola Olimpija niso sprijaznili s takšnim scenarijem. Po petkovem visokem porazu v Tivoliju so z uspehom v izjemno trdi in že kar grobi predstavi izsilili peto tekmo, ki bo že jutri v Stožicah.

Zaradi pomembnosti devetega soočenja med moštvoma v tej sezoni se je v vrste gostiteljev po poškodbi vrnil kapetan Dalibor Đapa, v Olimpijino zasedbo pa prvi organizator igre Mitch McCarron in potisnil mladega Jusufa Sanona iz dvanajsterice kot presežnega tujca. Pod večjim pritiskom pa so bili seveda Ljubljančani. Potem ko so odprli finale z deseto zaporedno zmago v DP in petim uspehom v šestih dvobojih sezone z Novomeščani, so se z dvema porazoma povsem približali robu prepada. Kajti v 26-letni zgodovini slovenske lige je le eno moštvo nadomestilo finalni zaostanek z 1:2. Zasuk je uspel Krki leta 2011, ko je najprej v gosteh in za konec še doma premagala Olimpijo. Za Dolenjce je takrat še igral njen zdajšnji trener Simon Petrov, zato ne preseneča, da je pred včerajšnjo tekmo zabičal svojim košarkarjem: »»Čeprav vodimo z 2:1 v zmagah, nismo naredili še prav ničesar!«

V uvodni četrtini ga je vendarle nekoliko presenetil Olimpijin strateg Zoran Martič, ki je po polomu v prvih minutah petkovega dvoboja dodobra premešal svojo začetno peterko. Devina Oliverja je preusmeril na krilni položaj, pod obroč pa potisnil Bojana Radulovića in Dražena Bubnića, ki sta imela do tedaj zelo obrobni vlogi. Tveganje se mu je izplačalo, saj so nadomestne sile vzpostavile pravšnji bojevit ritem, dolžnik s prvih finalnih tekem Gregor Hrovat pa je le našel napadalno formo. Gledalci so tako končno videli merjenje moči, v katerem sta oba finalista igrala moško od prve minute in brez prevelikega popuščanja.
 

Vsi jezni na sodnike

Po Olimpijinem vodstvu s 14:8 so prišli na svoj račun tudi Novomeščani in s koši Marka Jošila (do polčasa 16 točk) prešli v vodstvo z 20:18, po trojkah Maja Kovačeviča in Đape pa je njihova prednost narasla na 26:21. Toda tedaj je stopil na sceno Jan Špan in z nizom desetih zaporednih točk prinesel Ljubljančanom naskok 38:28, ki ga je pomagal ohraniti Jordan Morgan. A če so Ljubljančani dobili drugo četrtino z 28:17, so tretji del izgubili s 17:23, saj jih je po glavnem odmoru zajela daljša strelska suša. Krka je delnim rezultatom 14:2 vnovič prevzela vodstvo, nato pa je udaril še običajno pretepaško razpoloženi Dino Cinac, le da tokrat z dvema zaporednima trojkama za 60:55.

Toda za veselje polnih tribun je bilo še prezgodaj. Do besede je namreč še enkrat prišel Morgan in do konca tretjega dela povečal svojo bero na 21 točk. Tehtnica se je začela nagibati na Olimpijino stran sredi zadnje četrtine, dokončno pa se je prevesila po izključitvi domačega dirigenta Domna Bratoža, po kateri so strasti dosegle vrelišče.
Simon Petrov je poudaril: »Vedeli smo, da bo McCarron igral in pričakovali podoben potek. Zmanjkalo pa nam je natančnosti in zbranosti pri zapiranju prostora pod našim obročem, zato je Olimpija zbrala kar 18 napadalnih skokov. Zdaj gremo v Ljubljano po odločilno tretjo zmago. Če se bo tekma normalno odvijala in bodo vsi akterji dovolili, da zmaga boljši, imamo možnosti za uspeh.«

Zoran Martič je videl stvari drugače: »Po vsem, kar se nam je primerilo na prejšnjih tekmah, sem zelo zadovoljen z odnosom naših fantov. Kljub izjemno težkim razmeram so nadomestili, kar so zapravili na skoraj dobljeni prvi tekmi v Novem mestu. V finalu gledamo grobo košarko in tukajšnje predstave še posebej izstopajo. Toda Pandorino skrinjico je odprla Krka, kar so zelo nevarne zadeve. Če nekoga namerno poškoduješ in sodnik to opazi, ne moreš reči, da te je oškodoval.«