Pipan: Američani nimajo veliko potrpljenja, ko gre za denar

Kljub porazu s Crveno zvezdo košarkarji Uniona Olimpije samozavestno pričakujejo sredin začetek evropskega pokala, ki jim je v prejšnji sezoni prinesel največ zadovoljstva. V njem so dvakrat ugnali poznejšega prvaka Valencio, zato trener Aleš Pipan meni, da se ne bi smeli bati Bešiktaša, Himkija, Szolnoka, Zenita in VEF Rige.

Tekmovalni koledar vam je namenil peklenski uvod. V prvih štirih kolih lige ABA vse udeležence spomladanskega finalnega turnirja, štart v evropskem pokalu pa dva nekdanja evroligaša. Je to po svoje dobro, saj bo moštvo bolj uigrano, ko bodo prišle na vrsto tekme, ki jih bo »moralo« dobiti?

Ko smo videli spored sezone, smo bili zaskrbljeni. Toda v takšnih okoliščinah se običajno še bolj odločno lotiš dela in prvih tekem. Navsezadnje je vprašanje, kaj je ugoden žreb. Boljša moštva sprva niso v optimalni formi, saj so se jim reprezentanti pridružili z zamudo, do vrhuncev sezone pa imajo obilo časa. Uvodna neuigranost je zato pri uveljavljenih ekipah še bolj očitna. Najpomembnejše tekme bodo prišle po uvodnih štirih kolih. Takrat bomo videli, česa smo zares sposobni, imamo pa velike rezerve pri vseh prvinah in pospešeno vadimo, da bi jih odpravili. Zato upam, da bomo ostali čim dlje skupaj, saj so se košarkarji zelo dobro ujeli.

Ali lahko začetek evropskega pokala tako kot lani razcepi osredotočenost moštva?

Menim, da se to ne bo zgodilo, čeprav se igralci ponavadi bolj trudijo dokazati proti bogatejšim tekmecem. Tujci za nameček potrebujejo več časa, da se navadijo na način obnašanja, igre in sojenja v ligi ABA. Imamo dovolj dolgo klop, ki bo po okrevanju Jake Brodnika še daljša, in košarkarje, ki dajejo svoj maksimum. Lani se nam je primerilo, da smo slabo začeli v ligi ABA in dobro v evropskem pokalu. V klubu letos dajemo prednost regionalnemu prvenstvu in to nenehno dopovedujemo košarkarjem. Evropska scena nam bo predvsem nudila vpogled na drugačno košarko in drugačno razmišljanje.

Letos je edini brez balkanske krvi Sasu Salin, ki pa je že peto sezono v Ljubljani. Ali sestava moštva priča o regionalni usmerjenosti?

Dobra polovica košarkarjev je na lastni koži okusila slab lanski štart v ligi ABA, novi organizator igre Marko Marinović pa zelo dobro pozna razmere v njej. Ni še v optimalni formi, a sem prepričan, da bo znal povezati ekipo. Naš lanski dirigent Cedric Jackson je dober igralec, a ni razumel košarke na tem območju.

Nova Olimpijina zasedba nima niti enega Američana, čeprav se je Halil Kanacević rodil v New Yorku. Je šlo za načrtno odločitev?

Ne, to je predvsem posledica naših finančnih omejitev. Iskali smo košarkarje, ki lahko dajejo čim več za minimalno plačo. Vemo pa, da Američani nimajo potrpljenja, ko gre za denar in morebitne zamude. Kakovostne okrepitve iz ZDA bi bile predrage, cenenih pa nima smisla vabiti v Ljubljano, ker bi le zasedali mesto mladim.

Ugledni tekmeci v evropskem pokalu so lani pomenili velik motiv za vaše igralce. Člani letošnje skupine D so večja uganka, bodo vseeno enak izziv?

Letos so nas premestili v vzhodno konferenco, v kateri pa moštva niso nič slabša. Himki je nesporni favorit skupine in eden od najresnejših kandidatov za končno zmago. Po imenih morda ni tako privlačen kot Valencia, a veliko vlaga v moštvo. Podobno velja za večino drugih ruskih klubov, Bešiktaš pa se vztrajno poskuša vrniti v evroligo, kar je ob Fenerbahčeju, Anadoluju Efesu, Galatasarayu in drugih zelo težko. Skupina je zanimiva, škoda le, da bomo prvo domačo tekmo s Himkijem morali odigrati pred praznimi tribunami zaradi kazni.

Začeli boste proti Bešiktašu v Istanbulu in Himkiju doma. Ali tudi za evropski pokal velja, da je z najboljšimi dobro igrati čim prej?

Kar prav je, da bomo začeli proti najmočnejšima. Ko bomo prebrodili najtežje, bomo z Zenitom iz St. Peterburga, Szolnokom in VEF Rigo poiskali še dva potnika za drugi krog.

»Top 32« je vaš tihi cilj vse od žrebanja skupin. Je po zmagah nad Cibono in Cedevito kaj glasnejši?

Prav je, da so cilji visoki. Union Olimpija si mora zastaviti za nalogo uvrstitev v drugi krog, v katerem se bo vse začelo znova. Do takrat bo moštvo dozorelo, zato lahko tudi v novem letu pričakujemo zanimive evropske tekme v Stožicah.

Je to realno pričakovati, gleda na dodatno znižan proračun kluba in neizkušenost moštva?

Brez skrbi, tudi drugi imajo težave in slabosti. Vsi so ranljivi s Himkijem na čelu. Zato morajo Stožice postati trdnjava, v kateri bo vroče vsem gostom.

Evropske izkušnje imajo le Marinović, Hristo Nikolov, Mirza Begić, Dino Murić in Sasu Salin, prvi trije pa so edini, ki so starejši od 24 let. Kako zdržati breme z zelenim moštvom?

S košarkarji se veliko pogovarjamo, saj se ne smejo prepustiti samozadovoljstvu. Tudi zmagi nad Cibono in Cedevito smo vzeli kot logični plod marljive vadbe. So pa mladi fantje seveda željni dokazovanja. Blaž Mahkovic in Gregor Hrovat sta po prihodu iz Domžal takoj dala vedeti, da lahko nanju resno računamo. Ne le v pomožnih vlogah, tudi v glavnih.

Marinović je bil v prejšnji sezoni najboljši podajalec evropskega pokala in drugi v ligi ABA, a je bil tudi na vrhu po številu izgubljenih žog – tretji in peti. Je bolj ustvarjalen, kot sta bila lani Jackson in Jakov Vladović, a ne daje najboljšega zgleda, ko z napakami začenja tekmečeve nasprotne napade.

Tudi njega igra prevzame in njegove zamisli presežejo realnost na parketu. Vztrajali bomo, da se mora nekoliko bolj umiriti in zbrati, ne bomo pa mu zavezali rok, saj imajo njegove podaje oči. Soigralci ga morajo nenehno spremljati, česar doslej niso bili vajeni.

V prejšnji sezoni ste bili zelo odvisni od Deividasa Gailiusa, ki pa je imel tudi svoje muhe. Napadalno breme je zdaj porazdeljeno bolj enakomerno, toda ali imate dovolj zunanjih strelcev?

Z Begićem in Alenom Omićem imamo dobro pokrito globino, kar je priložnost za zunanje košarkarje. Če bodo dobro sodelovali s centroma, se jim obeta veliko odprtih metov. Na žalost pa Salin, od katerega veliko pričakujemo, še ni pravi. Vsakič ko poleti igra za finsko reprezentanco, se na začetku dolgo išče. Njegova forma se začne dvigati po mesecu, poldrugem mesecu sezone. Na mestu visokega branilca si zato sprva več obetam od Hrovata, Nikolov pa lahko prispevala lep krilni delež; še posebej za takšen denarni vložek.

Nikolov je slabši strelec kot Gailius, a je precej boljši obrambni košarkar, čvrst tako telesno kot tudi osebnostno. Se strinjate?

Morda ni tako atraktiven kot Gailius, je pa bolj zrel. Ve, kje se skrivajo pasti na parketu, in ne naseda evforiji. Gailius je nihal med vrhunskimi in nevidnimi predstavami, pri Nikolovu pa veš, kaj boš dobil. Od teh tujcev vendarle pričakujemo konstantne igre in da bodo pomagali mladim, ne pa, da bodo najbolj potrebni nasvetov. To velja tudi za Salina. Zanj ugotavljamo, da mu reprezentanca bolj škodi kot koristi. Letos se vsaj ni vrnil poškodovan s SP.

V prejšnji sezoni so predčasno odšli Kodi Augustus, Jackson in Gailius, moštvo pa so nenehno pretresale zdravstvene težave. Letos je velika uganka Mirza Begić, ki lahko odide kadarkoli.

Trenutno nam je v veliko pomoč in vsa čast mu, ker nam je pripravljen pomagati. Želim si, da bi našli skupni jezik, saj kakovostno vadi in dobro igra. Ker se v Ljubljani tako dobro počuti, mu ne bi prav nič škodilo, če bi eno sezono dobro odigral pri nas in po njej dobil še ugodnejšo ponudbo, kot bi jo zdaj. Ob Omiću, ki je še mlad in nezrel, je dobro imeti centra, ki je odigral precej resne košarke po svetu. Po vedenju in odnosu do treninga je lahko za zgled vsakemu mlademu košarkarju, še posebej Omiću, ki v njem vidi vzornika. Alen lahko daje svoje v obrobni vlogi, še vedno pa je zelo odvisen od soigralcev, kar je bilo vidno tudi na SP.

Odgovor smo deloma dobili v Beogradu: koliko bi bila Union Olimpija slabša brez Begića?

Čim je raven igra malo višja, naše moštvo brez njega takoj pade. Mirza vzpostavi red pod našim obročem, saj vsi spoštujejo njegove »banane«. Dobro je zapisan tudi pri sodnikih, z njim smo videti precej bolj resno. Če ga ne bo v moštvu, nas bodo vsi napadali prek Omića, in če bomo ostali še brez njega, bomo le še pri Kanaceviću, ki je prenizek za centra v resnejši košarki. Po prihodu iz ZDA je doživel velik šok, saj je v Evropi odigral le nekaj tekem za Romo. V pripravljalnem obdobju, ko Murić še ni bil nared, je veliko igral, zdaj pa se trudi in ve, kaj ga čaka na položaju krilnega centra, v katerega lahko vskoči še Mahkovic.

Kako ohranjate Omića pripravljenega, da bi ob morebitnem rojakovem odhodu napredoval v prvega centra?

Pojasnili smo mu, da mu lahko Begićeva navzočnost le koristi. Ob našem hitrem slogu igre niti ne moreta imeti ogromne minutaže, temveč si jo morata razdeliti. In doslej se dobro dopolnjujeta.

Lahko zdaj že rečete, da je moštvo dobro sestavljeno in da bo zdržalo do konca sezone?

Pri sestavi moštva se običajno zmotiš pri kakšnem košarkarju. Ne le glede kakovosti. Vsakdo ni primeren za vsako moštvo in za vsakega trenerja. Zaenkrat ne vidim, da bi se kje ušteli, odprto pa je marsikaj, najprej glede Begića. Vprašanje je tudi, kaj bo s Paolom Marinellijem. Iz mlade hrvaške reprezentance se je vrnil poškodovan, tarnal je in izpustil kar nekaj treningov ter še danes ni pravi.

Prostih je še nekaj slovenskih košarkarjev. Ste razmišljali o njih ali bi bilo preveč tvegano imeti dve »bombi presenečenja«?

Smo, ampak vprašanju financ se ne moremo ogniti. Razmere pri Unionu Olimpiji niso takšne kot nekoč, da bi lahko imeli 14 ali 15 igralcev pod pogodbo. Kot trener bi si zagotovo želel še koga, zaradi večje konkurence bi bila vadba še bolj kakovostna.