Po 17 letih potovanj z ženo poliglota

Sodobno športno nomadstvo zahteva prilagodljivega duha, saj športniki pogodbe vse bolj podpisujejo le za eno leto, včasih morajo kovčke pripraviti še prej. Kar 13 mest in prestolnic je v zadnjih 17 letih zamenjal Boštjan Nachbar, 14 pravzaprav, če bi v beleženje njegovih postojank vpisali še dom v Kopru. In domala prav povsod sta z ženo Anko odkrila čare, ki so ju osvojili, sploh v Barceloni, kjer si od lanske jeseni služi kruh z upanjem, da bo sezono sklenil z evroligaško lovoriko.

Nič kaj zlovoljen ni bil minule dni, četudi je že dober teden prikovan na klop, ker je na prejšnji evroligaški tekmi s Panathinaikosom dobil grd udarec v rebra. Zlovoljnost niti ni del njegovega značaja, pa saj naj bi že v kratkem spet stopil na parket, ključni trenutki sezone pač šele prihajajo, njegovi Barceloni, pri kateri si slačilnico deli z Erazmom Lorbkom, gre namreč odlično. Poraz z Milanom sredi tedna je bil edini v drugem delu in ob njem v klubu niso trznili, Nachbar pravi, da se jim je statistično nekje moralo zatakniti, a da se jim forma vzpenja in preprosto nihče ne dvomi v pot, po kateri so se podali. Vrh Evrope je seveda cilj, kateremu je podrejeno vse, sam pa je prezadovoljen, da ga je kariera pri 33 letih pripeljala v enega od velikanov evropske košarke, ki je v prejšnjem desetletju dvakrat postal evropski prvak. Prvič se mu je priložnost za selitev v Katalonijo ponudila že leta 2009, a je ponudba prispela 10 ur prepozno, ravno, ko se je podpisal pod dogovor z Efesom Pilsnom.

»O igranju za Barcelono mnogi le sanjajo, jaz sem ga dočakal. In dobro mi gre. Tudi telo je v odličnem stanju. Včasih mi je bilo za testiranja vseeno, zdaj sem ponosen, ko vidim, da sem pri 33 letih po vseh parametrih povsem konkurenčen mlajših košarkarjem. Telo še ni začelo kazati posledic dolgih let kariere, zato sem tudi lahko prišel do pogodbe pri tako velikem klubu, kot je Barcelona, pa tudi do tako pomembne vloge v moštvu,« je odločen Nachbar, ki bi si želel ostati v Barceloni, s katero ima pogodbo tudi za naslednjo sezono, a se klub po koncu te lahko odloči, ali ga bo zadržal ali se z njim razšel. »V sezono smo vstopili v nižjem ritmu, poznalo se je, da se je zamenjalo veliko igralcev in zato rabiš čas za uigravanje. Okoli božiča pa smo začeli mleti. Zdaj so občutki res odlični. Igramo najboljšo košarko doslej, vzpenjamo se, poleg tega je v slačilnici odlično vzdušje. Tega pri Efesu, ki je imel recimo podoben proračun, sploh ni bilo,« poudari Nachbar, obenem pa zatrdi, da je z reprezentančno potjo resnično zaključil, saj po letih nastopov in tudi dveh svetovnih prvenstvih nima več niti motiva.

»Če se ozrem na leta prehojene košarkarske poti, bi dal minule mesece ob bok obdobju pri Benettonu in v ligi NBA. V italijanski klub sem prišel iz Slovenije kot dvajsetletnik in v njegovem najbolj cvetočem času od leta 2000 do 2002. Lahko si le predstavljate, kako sem pri tistih letih doživljal igranje za enega najboljših moštev v Evropi, bili smo na finalnem turnirju evrolige in osvojili tedaj zelo močno italijansko prvenstvo. Z ženo sva še zdaj pogosto soglasna, da bi se takoj vrnila v Treviso, če bi ta klub še obstajal,« se spominja Nachbar, za katerega je bila to odskočna deska za ligo NBA. Pot ga je od Houstona vodila do New Orleansa, kjer je doživel strahotne posledice tornada Katrina, pa New Jerseyja, Moskve, Istanbula, Kazana, Bamberga do zdajšnjega središča Katalonije. Zdi se, kot bi pazljivo izbiral svoje destinacije, usklajeval športne, popotniške in družinske želje. Jih je res ali je šlo le za srečen splet okoliščin, ki so mu napletle zanimivo mrežo delodajalcev?

»S tega zornega kota se res zdi, kot bi pazil, da sem vedno končal v krasnih mestih. Mislim, da me je v karieri vedno spremljala sreča. Ko družina smo povsod pognali korenine, le v Kazanu ne. Je bil pa tisti trenutek edina možnost, da sem lahko dobil tudi priložnost za konkretnejšo minutažo. Če so ljudje okoli tebe zadovoljni, tvoji najbližji, potem tudi sam lažje deluješ. In zato je bilo mnenje žene vedno pomembno,« poudari Nachbar, ki si je v teh 17 letih selitev nabral zajetno malho znanj, poznanstev in izkušenj. Govori pet jezikov, med katere šteje tudi srbskega oziroma hrvaškega – »Včasih ga nisem, zdaj pa opažam, da mlajši rodovi tega jezika sploh ne razumejo in da torej je pomembno njegovo znanje.« – soproga Anka, ki je prevajalka iz nemščine in angleščine, celo šest. Po njuni poti gre tudi starejša hčerka Tara, petletnica, ki je v Bambergu hodila v nemški vrtec in po tej poti nadaljuje tudi v Barceloni, medtem ko se Ajda pri še ne polnih 15 mesecih šele spoznava z mednarodnim okoljem.

Kljub vsem selitvam so si dom sicer ustvarili le v Kopru, drugega pa v New Yorku. »Tam mi je všeč, poleg tega so po celi Evropi povezave odlične in se vedno lahko vrneš hitro v Slovenijo, v ZDA pa zagotovo ne potuješ le za dan ali dva in rabiš svojo bazo. Morda pa bom po koncu kariere tudi poslovno bolj vezan na ZDA, zato se mi je zdelo smotrno tam zadržati vsaj stanovanje,« pojasni Nachbar, ki priznava, da je takšen nomadski stil življenja lažji tudi zato, ker sta z ženo zelo odprta za spoznavanje novih kultur, navad in okolij, predvsem pa zelo prilagodljiva. ZDA so mu izziv tudi zato, ker liga NBA omogoča široko paleto kariernih izzivov in v njej vedno iščejo ljudi, ki so bili že prej vpeti v košarko in imajo široko mrežo poznanstev. Je pa res, da so to le ideje, ki pri njem še niso šle dlje od razmišljanja, saj pravi, da bo v primeru dobrega počutja po parketih letal še vsaj tri leta.