Po šestih operacijah solze sreče

Erik Guay: Prišel na vrh in do kolajne popeljal še sotekmovalca.

Objavljeno
09. februar 2017 21.11
during a men's downhill training, at the alpine ski World Championships, in St. Moritz, Switzerland, Thursday, Feb. 9, 2017. (AP Photo/Alessandro Trovati)
Mojca Finc
Mojca Finc
St. Moritz – Šest operacij kolena ima za sabo novi svetovni prvak v superveleslalomu Erik Guay. Zadnji poškodbi je ubežal pred dvema tednoma na smuku v Garmischu, ko je grdo padel pri skoku. Rešila ga je zračna blazina, ki se je sprožila pri padcu. Na vrhuncu zime v Švici je premagal dvome in s 35 leti postal najstarejši svetovni prvak v smučarski zgodovini.

Kanadski veteran je s 24 stopničkami v svetovnem pokalu in superveleslalomskim globusom (2010) najuspešnejši alpski smučar v deželi javorjevega lista. Pečat je izkušeni tekmovalec v belem cirkusu pustil tudi z naslovom svetovnega prvaka v smuku leta 2011 v Garmischu.

Prvenstvo v St. Moritzu je njegovo sedmo. »Tu sem tekmoval že leta 2003. Ko sem se po 14 letih vrnil na isto prizorišče, me je obšel poseben občutek,« je razkril prekaljeni maček in dodal, da sta se mu proga in sneg že tedaj dobro vtisnila v spomin. Gotovo je bila tudi to ena od prednosti, ki jo je izkoristil na poti do superveleslalomskega naslova. V primerjavi z izjemnim Norvežanom Kjetilom Jansrudom, ki mu je Kanadčan iz rok iztrgal zlato kolajno, je bil njegov nastop brezhiben od štarta do cilja.

»Na srečo sem imel očala, s katerimi sem v cilju zakril solze,« je kipel od sreče. Bil je ponosen, ker se mu je po padcu na Bavarskem uspelo zbrati v najpomembnejšem trenutku. »S poškodbami imam dolgo zgodovino. Neverjetno se mi zdi, kako sem zmogel vse to potisniti na stran in prikazati dobro, tekočo predstavo,« je izražal zadovoljstvo in imenoval tiste, ki so prav tako zaslužni za njegov uspeh. »V športu pogosto poudarjamo, da je dosežek plod ekipnega dela. V mojem primeru to vsekakor velja. Zahvaljujem se svojemu terapevtu, zdravnikom in trenerjem, ker so me spravili v pravo mentalno stanje. Skratka, hvala vsem iz ozadja, brez njih se ne bi povzpel na vrh,« je poudaril.

Posebno vesel je bil, ker je na stopničkah stal z dobrima prijateljema; Norvežanom Jansrudom in rojakom Manuelom Osbornom-Paradisom. »Vedno napadam zlato, a Erik nam je tokrat pokazal, kako se stvarem streže,« mu je zaploskal najboljši superveleslalomist sezone Jansrud. Guayjevo vodstvo je pomembno vplivalo na Manija, kot kličejo bronastega Kanadčana, uspeh reprezentančnega kolega mu je dal krila.

»Če sem povsem iskren, sem bil v štartni hišici zaspan. Potem sem si ogledal Erikov nastop po televiziji in se povsem zbudil. Štiri minute pred štartom mi je zaupal podrobnosti s proge in me usmeril, kako naj razmišljam. Brez njegovih iztočnic in navdiha ne bi imel nobene možnosti. Superveleslalom ni moja paradna disciplina. Nekako sem našel svoj notranji jaz za ta rezultatski podvig,« se je prijatelju priklonil Osborne-Paradis, za katerega je bila to prva kolajna na velikih tekmovanjih.

»Smučanje je individualni šport, a kljub temu je Erik to storil zame. Pa čeprav bi ga lahko denimo premagal. Tako to gre – za posamično zmago moraš delovati v moštvenem duhu. In prav to smo videli na tej superveleslalomski tekmi,« je kanadski izplen komentiral na svoj 33. rojstni dan. Za njegov uspeh je prav gotovo zaslužen tudi slovenski serviser Jure Gostenčnik. V kanadsko reprezentanco ga je pred leti zvabil Avstrijec Burkhard Schaffer, nekdanji trener slovenskih smukačev. S Schafferjem, ki se je h Kanadčanom vrnil pred tremi leti, pa je Guay v preteklosti žel prve uspehe v svoji dolgoletni karieri.

Svetovni prvak v superveleslalomu si šteje v čast, da drži korak z mlajšim rodom, ki pritiska na starejše tekmovalce. »To je dokaz volje in predanosti. Ponosen sem, da še vedno lahko konkuriram novim rodovom in jih celo premagam,« je razmišljal Guay, oče treh deklic, ki rad igra hokej, lovi ribe in vozi hitre motorje.

Prvič je na tekmovanju nastopil pri petih letih. Pri dvanajstih ga je oče, sicer smučarski trener, usmeril v profesionalno smučanje. Zanj Erik pravi, da je njegov junak, ki ga je naučil vse, kar zna. Od tod izvira tudi njegova popolna predanost športu, strogost do samega sebe in prepričanje, da ne sme ničesar prepustiti naključju.

»V smučanju pogosto rečemo, da ne smemo obžalovati ničesar, ko presmučamo ciljno črto. In tokrat (na superveleslalomu v St. Moritzu op. a.) je bilo zares tako,« je po zmagi deloval pomirjen sam s sabo. Kot deseti smukač sezone bo to sproščenost v kombinaciji z bogatimi izkušnjami in naletom prav gotovo znal prenesti tudi na jutrišnjo preizkušnjo v kraljevski disciplini.