Premislek, ali v pokoj ali spet na parket

Ljubljana – Drug za drugim se v zadnjih letih od košarkarskih parketov poslavljajo Slovenci, ki so obeležili klubsko dogajanje na najvišji evropski ravni. Tudi Boštjan Nachbar se je po izteku pogodbe z Barcelono znašel na razpotju pomembnih odločitev, ali naj se že poda v igralski pokoj in začne novo poklicno kariero ali vendarle še za kakšno leto podaljša športno pot na parketu.

Dravograjčan je sicer upal, da bo s Katalonci našel skupni jezik še za kakšno leto sodelovanja, s trenerjem Xavijem Pascualom sta tudi govorila o morebitni vlogi v prihodnje. Nekdanji dolgoletni slovenski reprezentant je bil pripravljen sprejeti tudi obrobno vlogo pri moštvu, a aktivno sodelovati s svojimi izkušnjami. Pri tem ga je bržkone vodila tudi minula sezona, v kateri je imel nekaj težav s poškodbo in nato vračanjem v polni pogon, a kot pravi, se je prvi mož Barcelonine stroke strinjal, da bi ga v prihodnje potreboval tudi v takšni vlogi. »Vodstvo kluba se vendarle ni odločilo za novo pogodbo, konec koncev ne odloča le trener,« pravi Nachbar, ki je v minuli sezoni pri Barceloni v povprečju na tekmo dosegel 5,1 točke v 12 minutah igre.

Četudi je bil pripravljen na takšen razplet, se je zdaj znašel v vakuumu, pri 35 letih je že v poznem igralskem obdobju, pehanje za košarkarskimi drobtinicami ga ne zanima. »Že med sezono sem dejal, da bi rad z Barcelono sklenil še enoletno pogodbo in potem končal kariero. Ker se to ni zgodilo, sem se odločil, da tehtno razmislim, ali sploh še nadaljevati košarkarsko pot. Vzel si bom mesec časa in potem videl, kako naprej, družina bo pri tem odigrala pomembno vlogo. Jasno mi je, da me klub brez večjih ambicij ne zanima, rad bi nekam, kjer vedo, kaj bi radi dosegli. Čez palec bi ocenil, da je zdaj nekje 60 odstotkov možnosti, da bom še eno leto igral, 40 pa govori proti temu. V meni je še želja po igri, četudi imam nekaj manjših težav s koleni, a se vse da popraviti,« premišljeno razlaga Nachbar.

Njegov zastopnik sicer navkljub temu preiskuje tržišče in nekaj klubov se je že odzvalo, vendar med njimi ni bilo nobenega, za katerega trnek bi se slovensko krilo zataknilo z večjim veseljem. »Zanimivo se mi je pa zdelo, da sta se že dan po tem, ko je postalo jasno, da ne bom ostal v Barceloni, javila dva evroligaška kluba z vprašanjem, ali bi prišel k njima. Kako hitro v sodobnem času potujejo informacije. Vse skupaj sem potem ustavil jaz, ker si res želim premisliti, ali sem pripravljen še igrati,« se sicer za svojo prihodnost ne boji, pa najsi bo potekala na parketu ali ob njem. V zadnjem obdobju mu je namreč postalo jasno, da košarka ni vse, v čemer je dober, da premore znanje in izkušnje, ki imajo na trgu dela visoko vrednost, in da to ponekod tudi zelo cenijo.

»V zadnjem letu sem dobil nekaj zanimivih klicev glede kariere po košarkarski upokojitvi in zdaj vem, da bo moja odločitev, ko bo zanjo napočil čas, lažja. Če bi že letos kdo potrkal na moja vrata z dobro ponudbo sodelovanja pri delu v kakšnem klubu, sploh ne bom okleval. Vesel sem, da čutim, kako nekateri v meni vidijo potencial tudi po tej plati. Imam namreč ogromno izkušenj, toliko različnih držav in trenerjev sem zamenjal v karieri kot redkokdo. Obvladam jezike, poznam košarkarski svet, klubi, ki imajo vizijo, pa iščejo takšen profil ljudi,« Nachbar z očmi šviga predvsem proti ligi NBA. »Tam je vendar drug svet, drugače se delijo naloge pri vodenju kluba. V Evropi so glavni akterji v klubih ponavadi direktor, njegov pomočnik in še morda tehnični vodja, v ZDA je delo razdeljeno med osem do deset ljudi, vsak ima svoj resor in z delom lahko tudi napreduješ po lestvici. Ker sem bil kot igralec del obeh svetov, si lažje utrem pot v ZDA, zato sem začel razmišljati v tej smeri,« pravi Nachbar, ki bo prihodnji teden v ospredje postavil svoj tradicionalni košarkarski kamp na Obali.