S ponosom lahko rečemo: to je reprezentanca Slovenije

Zdaj 46-letnega srbskega trenerja, ki dela v ZDA od leta 1999, zadnjih 17 sezon kot pomočnik glavnih trenerjev LA Clippers, Detroita, Phoenixa, Clevelanda, Orlanda in Utaha, glavni izziv šele čaka. Košarkarji ne skoparijo s pohvalami na njegov račun, toda kot vedno bodo najbolj zgovorni rezultati v Helsinkih in – upajmo – v Istanbulu.

Bili ste asistent Željka Obradovića na OI 2004 in EP 2005, ko so košarkarji SČG pogoreli, nato ste osem let vodili Gruzijo in z njo pripravili nekaj prijetnih presenečenj. Na zadnjih treh EP ste se vedno srečali s Slovenijo, jo zdaj vidite v drugačni luči kot od zunaj?

Vedno sem zelo spoštoval slovensko reprezentanco, njene košarkarje in trenerje. In danes so moji občutki zelo podobni tistim, zaradi katerih sem se odločil, da bom prevzel njeno krmilo. Počaščen sem, da sem na čelu zelo kakovostnega moštva, ki ima lepe možnosti za visoko uvrstitev. Že zdaj sem prepričan, da bo delo v Sloveniji prijetno zapisano v mojih trenerskih spominih.

Osvežitev so že besede košarkarjev, ki si upajo na glas govoriti o kolajni. So preveč samozavestni?

Niti ene tekme ne bomo igrali zato, da bi izgubili, odločno se bomo spopadli tudi z vedno močnima Francijo in Grčijo. Nikogar ne bomo podcenjevali in nikogar se ne bomo bali, prav tako nimamo takšnega potenciala, da bi se lahko spuščali v računice v turnirskem sistemu tekmovanja s petimi tekmami v sedmih dneh. Cilj je dobiti prvo tekmo s Poljsko, kar bo bržkone že ključ za napredovanje v osmino finala. Še enkrat: sem optimist, pridružil pa se bom željam igralcev. Če bodo rekli, gremo po zlato kolajno, jim bom stal ob strani. Toda podobno bržkone razmišljajo v vsaj desetih reprezentancah.

Prvič po 20 letih so se vsi zdravi košarkarji odzvali na selektorjevo vabilo. Gre tudi za vaš vpliv, si štejete to v čast?

Ne bi dajal prevelike teže nečemu, kar bi moralo biti samoumevno. Letošnji odziv je seveda dober za slovensko košarko, košarkarji namreč za denar igrajo v klubih, v reprezentanci štejejo druge vrednote, ki lahko pozitivno vplivajo na razmere v našem športu. Upam, da fantje čutijo pristen nacionalni ponos in da bodo še naprej igrali za izbrano vrsto, ne glede na to, kdo bo selektor. Vesel sem, da slovenska zveza dobro dela in ohranja pristen stik z igralci, kar nedvomno prispeva k njihovi pripadnosti. Letos so si preprosto želeli igrati za reprezentanco.

Naturalizirano ameriško okrepitev si je želel že Božidar Maljković, a se tedanje vodstvo KZS ni strinjalo. Kdo je dal ključno pobudo za prihod Anthonyja Randolpha, ki spreminja strategijo reprezentance: vi, morda kdo od ključnih košarkarjev ali vodilni možje zveze?

Spremenil se je že zakon o državljanstvu in izredni naturalizaciji v Sloveniji, z njim so se vzpostavili pogoji za Randolphov prihod. Res pa je, da je vodstvo KZS imelo pomembno vlogo pri pravni proceduri, saj je želelo zbrati čim močnejšo reprezentanco. Nikakršnega dvoma ni, da je Anthony odličen košarkar, ki se je že udomačil v evropski košarki, lahko igra v vlogah krilnega centra in gibljivega centra, ter je zelo pozitivno usmerjen fant. Nikakor ni tujek v reprezentanci in ima iste cilje kot vsi slovenski fantje.

Prihajate iz Srbije, kjer se takšnih okrepitev branijo, in tudi pri nas nekateri menijo, da »spletno nakupovanje« igralcev pomeni korak nazaj.

Ne bi se strinjal z njimi. Američanka Danielle Page igra za žensko reprezentanco Srbije, torej pod okriljem istega »podjetja«, ki je pri moških proti. A to počne zaradi prepričanja, da ima dovolj košarkarjev podobne ravni, kot bi bila naturalizirana okrepitev. Za nameček zveza nima denarja, da bi plačala vrhunskega Američana. Ne gre torej toliko za nacionalni ponos, pač pa za povsem praktično razmišljanje. Tudi klubi v srbski ligi so še nedavno vztrajali, da ne želijo Američanov, pa poglejte danes. Tudi v Sloveniji verjetno ne bi potrebovali Randolpha, če bi današnja reprezentanca imela pod obročema Nesterovića, Brezca, Smodiša, Nachbarja, Lorbka iz zdravih dni ...

Je iluzija, da bi lahko na EP igral tudi Lorbek, kakorkoli vplivala na druge igralce?

Vesel sem, da se nam je pridružil in da se je po treh letih okrevanja poskusil vrniti v svet vrhunske košarke. Njegova navzočnost ni v ničemer vplivala na potek priprav in taktično uigravanje. Od prvega dneva smo se pripravljali, kot da ga na EP ne bo, igre nismo temeljili na njegovih sposobnostih. Če bi ga pravočasno usposobili, pa bi bil dragocena dodana vrednost.

Slovenija je že lep čas moštvo Gorana Dragića, ki je v vlogi organizatorja igre zelo dominanten. Se je novi rod reprezentantov navadil na njegovo vodstvo?

Normalno je, da je Goran kapetan in mentor soigralcem. Fantje so bili presrečni, ko se jim je 1. avgusta pridružil na pripravah. Moštvo se mora prilagoditi na njegove sposobnosti in spremembo dinamike, ko bo na parketu. Nimamo razvajenih zvezd, zgolj zasedbo, ki se bo na EP borila po svojih najboljših močeh. Košarkarsko javnost lahko precej bolj skrbi kadrovski potencial domačih klubov za prihodnost.

Slovenci se veselijo, da boste imeli na voljo eno najboljših branilskih navez na EP. Luka Dončić se je namreč v minuli sezoni izstrelil v mednarodno orbito in zdaj ne moremo več reči, da kdo od njega pričakuje preveč.

Še enkrat bom ponovil: dobrih igralcev ni nikoli preveč. Goran se počasi poslavlja od reprezentance, Luka šele prihaja. Zato mora na EP le igrati kot Luka, to bo dovolj, saj je dragulj evropske košarke. Pri Realu mu je morda lažje, saj ga obkrožajo sami izjemni košarkarji, v reprezentanci pa je moral prevzeti vlogo, kakršne v klubu še ni imel. Težko govorimo o njegovem končnem dosegu, letos pa naj uživa in igra tako, kot zna, pa bomo vsi zadovoljni. Vsi drugi pa lahko sem ter tja pomislimo, kaj smo mi počeli, ko smo bili stari 18 let.

Ga že kmalu vidite v ligi NBA?

Jasno je, da bo že prihodnje leto tarča številnih klubov na naboru. Ni za lase privlečena napoved, da ga bodo celo izbrali kot prvega. Toda s tem se bo njegova kariera šele začela. Real ga najverjetneje ne bo mogel zadržati, takšna bo Lukova naravna pot.

Zunanji slovenski košarkarji so lahki in bi radi leteli, centri z izjemo Randolpha težki in težko bi rekli, da bodo magnet za tekmečeve obrambe. Se bosta liniji lahko uskladili?

Prepričan sem, da tudi naši najvišji košarkarji ne bi smeli imeti težav s hitrejšim tempom in tranzicijsko igro. Še več, tekmeci bi utegnili imeti velike preglavice z raznovrstnostjo naše centrske linije, saj lahko kar nekaj fantov igra v različnih vlogah. Ne le Randolph. Nobena ekipa ni popolna, vsaka ima slabosti, toda ne vidim posebne neuravnoteženosti ali hendikepa. Veliko je novosti, ni Zorana Dragića in Jake Klobučarja, a moštvo je vedno živa materija. Nabor košarkarjev mi je všeč, toliko bolj, ker so bili na pripravah res zelo marljivi. S ponosom lahko rečemo: to je reprezentanca Slovenije.

Kako podrobno ste med pripravami proučili tekmece iz helsinške skupine A?

To je sestavni del našega dela, zato smo z enim očesom ves čas spremljali dogajanje v drugih reprezentancah, da bi videli, v kolikšni meri so spremenili svojo igro. Grki so zamenjali selektorja, v moštvu ni več Vassilisa Spanoulisa, kar ni vplivalo na njihov reprezentančni kult, francoska zasedba pa je doživela velike spremembe in bo igrala drugače že zaradi upokojitve Tonyja Parkerja. O Fincih širša javnost ne ve veliko, a so v zadnjih letih postali stalni člani višjega evropskega razreda ob množični podpori navijačev, o čemer se je Slovenija prepričala na EP 2013. In tokrat bodo oni igrali doma. Vsako poletje prinese veliko novega, zato imajo moji trije pomočniki tudi letos obilo dela. Vsakdo se je poglobil v analizo kakšne reprezentance, v glavnem pa smo vsi delali vse.

Ste zagovornik načela dober začetek – dober konec?

Prva tekma bo zelo pomembna, saj se lahko moštvo v primeru zmage psihično sprosti in zajaha val uspehov. Če izgubljaš, pač ne moreš imeti dobre moštvene kemije. Zato bomo poskusili pričakati dvoboj s Poljsko čim bolje pripravljeni. Poljaki so vedno neugodni in telesno močni, tako bo tudi letos, čeprav pod košema ne bodo imeli Marcina Gortata in morda niti Macieja Lampeja.

Pred dvema letoma smo videli, kako krut je lahko nov tekmovalni sistem. Marsikatero moštvo si je okrepilo samozavest v petih tekmah uvodnega kroga EP, a nato doživelo nokavt že v osmini finala. Tudi Slovenija.

Res je, v Zagrebu je igrala dobro, a v Lillu spoznala neprijetno plat ukinitve drugega kroga prvenstva. Tako kot Hrvaška in moja Gruzija. Ena tekma lahko spremeni vse, zmaga v osmini finala lahko dodatno dvigne moštvo. Izločilnega dela EP ne smemo pričakati v strahu, kaj se bo zgodilo, če bomo izgubili. Tekem se moramo lotiti samozavestno, s prepričanjem, da lahko premagamo vsakogar. Pod nadzorom imamo lahko zgolj našo pripravo, drugih dejavnikov ne, odloči pa lahko že ena slabša četrtina.

V Lillu smo prehitro pomislili, da je Latvija ugoden tekmec.

To je dokaz, da znajo vsi igrati košarko. Ni več popolnih eksotov in obstrancev, vsi udeleženci EP imajo resne reprezentance in so se naporno pripravili, da bi pokazali, kaj znajo. Ne le Francozom in Grkom, tudi Poljakom, Fincem in Islandcem državni dres veliko pomeni, zato nas v Helsinkih ne čaka niti ena lahka tekma.

Torej je prezgodaj za razmišljanje o letošnjih možnih tekmecih v osmini finala iz skupine B, v kateri bodo igrali Litva, Italija, Nemčija, Gruzija, Ukrajina in Izrael?

Zame je veliko prezgodaj. Zato zelo malo časa posvečamo razmišljanju, s kom bi se lahko srečali po selitvi v Turčijo.

Bi bilo soočenje z Gruzijo za vas nekaj posebnega?

Rojen sem v Srbiji in že sedem let sem ameriški državljan, zdaj vodim slovensko reprezentanco. V Gruziji sem delal osem let, tam sem združil koristno s prijetnim, dobil veliko dobrih sodelavcev in prijateljev, s katerimi smo skupaj storili marsikaj. Gruzija je članica FIBA od leta 1992, a se je v divizijo A evropske košarke uvrstila šele leta 2009, letos pa bo še četrtič zapored igrala na EP. Želim ji vse najboljše, Sloveniji pa, da bi imela odličen september. Moje srce je zdaj tukaj.

Ko ste se prvič lotili selektorskega dela, je bilo EP drugačno. Na njem je igralo 16 reprezentanc, prvenstvo je priredila le ena država. Zdaj so pred vrati dodatne novosti, saj se bodo vse reprezentance morale prebiti na velika tekmovanja prek kvalifikacij.

Verjetno je nekdo pri FIBA dobro plačan, da razmišlja o takšnih stvareh ter ima ključno vlogo pri snovanju tekmovalnih, tržnih in finančnih načrtov, da bi imela mednarodna košarka čim več koristi. Športni ustroj velikih tekmovanj se zato ves čas spreminja, trenerjem pa ne preostaja nič drugega, kot da se prilagajamo. Najprej so naglo povečali število reprezentanc in tekem na EP, zato sta bili prvenstvi v Litvi in Sloveniji res predolgi. Zaradi izgube dinamičnosti je bilo težko ohraniti raven tekem in zbranosti, ne samo igralcev in trenerjev, temveč tudi medijev in navijačev. Takrat so bržkone uvideli, da ni druge možnosti, kot da ukinejo drugi krog in v izločilni del prvenstva dodajo osmino finala. Že leta 2015 se je število dvobojev za najboljše zmanjšalo z 11 na devet, kolikor jih bo tudi letos, a že novembra čakajo košarkarje nastopi v kvalifikacijah za SP.