Se lahko Franciji zalomi, kot se je Španiji?

Morda so si košarkarska evropska prvenstva po obliki podobna kot jajce jajcu, je pa že dolgo jasno, da so med njimi bistvene razlike v barvi in okusu. Tista, ki so na vrsti leto pred olimpijskimi igrami, so za udeležence precej pomembnejša od »predmundialskih«. In tako je tudi letos. Kdor resno načrtuje pot v Rio de Janeiro, bo na 39. eurobasketu igral z najboljšo možno zasedbo.

Večina »velikih« moštev zelo ambiciozno pričakuje prvi eurobasket, ki ga bo skupaj priredilo več držav; po odpovedi Ukrajine kar štiri. To še posebej velja za Francoze. Pred dvema letoma so bili kos potopisu, ki so si ga podzavestno zastavili: kako prvič osvojiti naslov evropskega prvaka, po možnosti s čim manj napora. Potem ko je druščina Tonyja Parkerja v Ljubljani začela igrati zares šele v četrtfinalu proti Sloveniji, jo letos čaka nov izziv: staro športno pravilo, da je lovoriko lažje osvojiti, kot jo ubraniti. Prvenstvo pričakuje z vsemi aduti in v vlogi prvega favorita, spopasti pa se bo morala s črno tradicijo, ki na EP spremlja domače reprezentance. Ne le, da od zmagoslavja Nemčije leta 1993 gostitelji prvenstva neuspešno naskakujejo naslov prvaka, kolajno so na svojem parketu osvojili le Turki in Španci, srebrni v letih 2001 in 2007. Praznih rok so ostali tudi Francozi leta 1999 v Parizu, ko so v polfinalu klonili proti Španiji, v tekmi za bron pa še proti ZR Jugoslaviji. Toda moštvo, v katerem so izstopali Antoine Rigaudeau, Tariq Abdul-Wahad, Laurent Foirest in Jim Bilba, nikakor ni bilo tako kakovostno, kot je zdajšnji rod »Les Bleus«.

»Zbrali smo najmočnejšo reprezentanco v zgodovini francoske košarke, zato je edini cilj ponovitev podviga Španije, ki je pred štirimi leti zadnja ubranila evropski naslov,« je prepričan Parker, najboljši košarkar in strelec eurobasketa 2013, ki bo sedmič zapored nastopil na EP (tolikokrat kot Jaka Lakovič), kar bo nov rekord modrih. Ob sebi bo imel vse glavne junake šampionskega marša, poleg njih pa pomembno okrepitev, Utahovega centra Rudyja Goberta. Toda izzivalci Francozov so prepričani, da se lahko zalomi tudi najboljšim, tako kot se je Špancem na lanskem mundialu, na katerem so si v mislih obesili zlate kolajne okoli vratu že pred prvo tekmo.

Tudi Srbe zanima le zlato

Na zadnjih treh EP je odličja osvojilo šest reprezentanc (poleg Francije in Španije še Srbija, Grčija, Rusija in Litva), v polfinale pa se jih je prebilo kar devet (še Slovenija, Makedonija in Hrvaška). Seznam kandidatov za vrh je tudi letos dolg, čeprav je od naštetih Makedonija vidno izgubila sapo, Rusija in Slovenija pa bosta znova nastopili zdesetkani. Iz ozadja lahko napadejo predvsem Italijani, saj že dolgo niso imeli tako močne in zrele zasedbe. Toda večina je prepričana, da v ekskluzivni klub sodijo zgolj Francozi, svetovni podprvaki Srbi, Litovci, Španci, ki resda ne bodo mogli računati na Marca Gasola, Juana Carlosa Navarra, Joseja Calderona in Rickyja Rubia, pa tudi Hrvati, čeprav so tik prek EP ostali brez organizatorja igre Oliverja Lafayetta.

Srbski selektor Aleksandar Đorđević, ki je v igralskih dneh osvojil tri zlate kolajne v dresih SFR in ZR Jugoslavije, zveni domala identično kot Parker: »Zanima me le prvo mesto. Imamo dovolj kakovosti, talenta, izkušenj in želje, da lahko uresničimo načrt.« Njegovi košarkarji, med katerimi za razliko od lani ne bo centra Nenada Krstića, so na SP prikazali izjemno metamorfozo, saj so v predtekmovanju doživeli kar tri poraze, tudi proti Franciji in Braziliji, ki so ju nato izločili v četrtfinalu in polfinalu. Srbi se bodo tokrat morali izkazati v berlinski skupini smrti, v kateri se bodo tako kot Nemci, Turki in Italijani počutili zelo domače zaradi množičnih enklav priseljencev, kar bo hendikep za Špance.

Hrvati pripravljeni za polet

1. Hrvaška, 2. Grčija, 3. Slovenija, 4. Gruzija, 5. Makedonija, 6. Nizozemska, prevladuje v napovedih za zagrebško skupino C. Hrvati so v zadnjih letih doživeli logične kadrovske spremembe in dopolnili moštvo z odličnimi mladimi košarkarji. Njihove možnosti je načela le Lafeyettova smola tri tedne pred EP, po kateri sta na organizatorske naloge obsojena Roko Leni Ukić, daleč od svojih najboljših dni, in Rok Stipčević. V oči sicer bode njihova nestanovitnost, saj so se po 13. mestu na EP 2011 povzpeli do polfinala na slovenskih tleh, nato pa znova razočarali na SP, na katerem so izgubili s Senegalom in komajda ugnali Filipine, izpadli pa v osmini finala proti Franciji. Toda novi selektor Velimir Perasović je dal potrebno čvrstost moštvu, Bojan Bogdanović in Dario Šarić sta dozorela za nov skok kvišku, potrebovala pa bosta pomoč Anteja Tomića v najboljši izvedbi.

Grki so pred šestimi leti speljali Slovencem bronasto kolajno pred nosom in jih ugnali tudi dve leti pozneje v Litvi, na naslednjem EP in lanskem SP pa so pristali za njimi. Toda letos sežejo njihove želje precej višje. Glavna pridobitev moštva je veliki Vasilis Spanoulis, ki je imel velike težave na EP 2013 zaradi načetega gležnja, tako kot Stratos Perperoglou in Kosta Koufos pa je nato izpustil lanski mundial. Skupaj z Nickom Calathesom, Kostasom Papanikolaoujem, Giannisom Antetokounmpom, Nikosom Zisisom, Giannisom Bourousisom, Kostasom Kaimakogloujem, Giorgosom Printezisom in Kostasom Sloukasom tvorijo čvrsto in izkušeno mešanico z ameriških in evropskih igrišč, ki lahko na pravi večer premaga vsakogar. Na dan grške melanholije pa tudi izgubi z marsikom.

Boisa: Letos ali nikoli

»Če letos ne bomo ugnali Slovenije, je ne bomo nikoli,« je prepričan nekdanji Olimpijin kapetan Vladimir Boisa, dolgoletni reprezentant Gruzije, zdaj pa podpredsednik tamkajšnje zveze. Zelo dobro ve, kako oslabljena je Zdovčeva četa, še bolj pa, kako se iztekajo reprezentančni dnevi zlatega rodu njegovih rojakov. Zaza Pačulia, Manučar Markoišvili, Viktor Sanikidze, Giorgij Šermadini, Tornike Šengelia & Co. so pripeljali Gruzijo iz popolne anonimnosti v srednji evropski razred, pred slovesom pa bi radi pridobili še kakšno stopničko. Poškodovanega branilca Rickyja Hickmana je zamenjal Jacob Pullen, ki je nedavno okrepil Cedevito in bo poskusil spremeniti razmerje moči v dvobojih s Slovenci. Njegovi novi soigralci so bili na zadnjih dveh EP zelo blizu, a so obakrat klonili; v Celju le z 68:72.

Makedonci si na vso moč želijo dokazati, da niso le muha enoletnica, ki je bila na EP 2011 senzacionalno četrta, dve leti pozneje pa strmoglavila na 21. mesto pod vodstvom Aleša Pipana. Toda brez Todorja Gečevskega, Pera Antića in Gjorgjija Čekovskega pod košema, predvsem pa brez čudežno hitrega dirigenta Boja McCalebba so njihove možnosti zelo majhne. Svoje je prispevala zmeda v nacionalni zvezi, ki je tik pred začetkom priprav odslovila selektorja Aleksandra Džikića in moštvo zaupala cenejšemu Marijanu Srbinovskemu. Pomanjkanje centrov bo poskusil nadomestiti z Richardom Hendrixom, ki je pred letošnjim prestopom k Unicaji igral za Maccabi, Milano in Lokomotiv Kuban, kar pa utegne zadostovati le za boj z Nizozemci, ki se veselijo že 15. nastopa na eurobasketu, a šele prvega po letu 1989.