Tiskane izdaje
Ljubljana – Še poleti se je moral Edo Murić »zagovarjati« zaradi svoje odločitve, zaradi selitve k Partizanu, saj marsikomu ni šlo v glavo, zakaj sili h klubu, čigar finančnemu primanjkljaju ni bilo videti konca. Po dobrem mesecu dni, v katerem so črno-beli nizali poraze, pa je na pogled izginil še en razlog – športni motiv. A Ljubljančan vztraja, da je naredil pravi korak, zato ne čudi, da je navijačem zlezel globoko pod kožo.
Splet okoliščin je vodilno srbsko moštvo zadnjega desetletja, ki je v krizo zašlo tudi po menjavi politične oblasti v državi, v sezono pahnil brez Milana Mačvana in Dragana Milosavljevića, v nasploh mladi zasedbi pa je Murić že po prihodu dobil enega vodilnih položajev. Po šestih tekmah v ligi ABA in štirih v evropskem pokalu je v obeh tekmovanjih najboljši strelec in podajalec zasedbe, na parketu v povprečju preživi debelih 30 minut na tekmo, srbski košarkarski privrženci, ki slovijo po visokih kriterijih, pa so ga podobno kot leto prej Jako Blažiča pri Crveni zvezdi nemudoma vzeli za svojega. Za Murića bi bil začetek nedvomno sanjski, če ne bi bil Partizan v Evropi s štirimi porazi daleč zadnji v skupini, z le dvema v regionalni ligi pa ta čas zaokrožuje deseterico.
»Ko sem se odločal za selitev v tujino, si res nisem mislil, da bomo tako štartali v sezono, a vseeno se ne bi odločil drugače. Ni mi žal, da sem izbral Partizan, iz slabega raje potegnem najboljše in si mislim, da bo še slajše, če se bomo pobrali in začeli dvigati. Nisem pa pričakoval, da bom postal kar nekakšen vodja zasedbe,« je po še četrtem porazu v evropskem pokalu v sredo proti moštvu iz Volgograda razlagal slovenski reprezentant, ki čaka tudi na vrnitev že omenjenih srbskih igralcev, ki še okrevata po poškodbah. Prepričan je, da se bo že z enim od njih marsikaj spremenilo, saj ga pri 22 letih po starosti prekaša le peščica soigralcev, zatrjuje tudi, da so že šli čez najbolj kritično obdobje in začeli graditi boljšo igro.
Selitev v Beograd, njegova prva iz Slovenije, mu pač ni prinesla tolikšnega stresa kot soočenje s pritiskom, ki je v Srbiji neprimerno večji kot v domovini, česar se je zavedel šele po prihodu. »Prihoda v Srbijo sploh nisem doživljal kot selitev v neznano, večji zalogaj je bilo soočanje z razmerami v klubu, ki je neprimerno večji od mojega prejšnjega v Novem mestu. Ker so pričakovanja visoka, tako v klubu kot javnosti, v zraku visi velik pritisk, tega nisem bil vajen. S tem se je zasukalo tudi moje življenje, skoraj neverjetno se sliši, a zdaj se veliko bolj vrti le okoli košarke,« priznava Murić, razloge pa gre kajpak iskati tudi pri trenerju Dušku Vujoševiću, ki z izjemo kratke epizode v Rusiji že vrsto let v klubu drži v rokah vse niti.
Pa ne gre toliko za kult strahospoštovanja, ki ga je kot trener ustvarjal skozi leta, Murić celo pravi, da ga doživlja kot nekakšnega drugega očeta. »Pri njem je vse dorečeno, podrobno sledi tudi, kaj se dogaja v naših zasebnih življenjih. Zame je to normalno, če pomislim, koliko igralcev je pripeljal do najvišje košarkarske ravni. Če nam želi zaupati, mora pač dobivati potrditve, da se ne moti, zato tudi ima nadzor nad marsičem. A to sem vedel, preden sem prišel, in tudi sprejel,« pravi košarkar, ki si je odskočno desko za tujino postavil pri Krki, Beograd pa še vedno na neki način doživlja kot mestece, v katerem nič ne ostane skrito, zato se raje dosledno drži strogega klubskega režima.
»Ne glede na to, skozi kako težko obdobje gre ta čas klub, sam sledim predvsem športnemu motivu. Saj me niti pri prihodu ni vodil denar, imel sem namreč kar nekaj finančno veliko bolj ugodnih ponudb. V tem obdobju kariere mi veliko pomeni, da igram, žal pa osebna statistika nikoli ni v užitek, če temu ne sledijo tudi rezultati. Zato mi je cilj predvsem, da se dvignemo in začnemo zmagovati. Navijači še stojijo za nami in to je zelo pomemben člen, saj ni mogoče opisati, koliko energije vliva množica na tribunah,« dodaja Murić, ki si je življenje v Beogradu olajšal tudi z Blažičevo pomočjo. Ne glede na rivalstvo med obema kluboma so namreč njuno druženje zunaj dvoran vsi sprejeli brez pripomb.
