Tiskane izdaje
Finski košarkar iz Turkuja je v Ljubljano prvič prispel z Apeninskega polotoka, dres Scavolinija pa v sezoni 2005/2006 zamenjal za zeleno-belega. Z Ljubljančani je ostal dve leti, nato se je preselil v Rusijo in v Španijo, nazaj v Italijo in nazadnje tudi v Slovenijo. Pred začetkom te sezone se je z veseljem odzval vabilu trenerja Saša Filipovskega, ki je izkušenemu branilcu ponudil mesto kapetana v mladem in prenovljenem moštvu.
»Ni se bilo težko odločiti. Lepe spomine sem imel na Ljubljano in na Olimpijo. V 13 letih življenja v tujini sem ugotovil, da sem se doslej prav v Ljubljani najbolje počutil. Sem sva z ženo prihajala tudi na dopust, ko sem igral v Italiji,« je Rannikko začel z laskanjem naši državi, o kateri pred selitvijo ni vedel veliko. Ob prihodu je bil prijetno presenečen, predvsem zato, ker je lahko na vsakem koraku brez težav komuniciral z ljudmi. »Takoj sem videl, da je to dežela, v kateri bi se dalo zelo lepo živeti. Tujcem tukaj zares ni težko. Vsi znajo angleško, lahko greš v kino, kjer vrtijo filme s podnapisi, lahko gledaš televizijo, greš v restavracijo, kjer imaš angleški jedilnik. Skoraj tako, kot bi bil na Finskem,« je pojasnil in dodal, da je veliko razliko občutil zlasti v primerjavi z Italijo, kjer je le redko naletel na angleško govorečega sogovornika. »Morda se sliši nenavadno, a ravno to dela veliko razliko v dnevni rutini športnika v tuji deželi.«
Se je Ljubljana v petih letih kaj spremenila, se je vrnil v drugačno okolje, kot ga je imel v spominu? »No, največja sprememba je gotovo ta velika dvorana,« je izstrelil in pokazal na visoke zidove dvorane v Stožicah, kamor se je Olimpija preselila iz Tivolija. V središču Ljubljane sta ga navdušila tudi prenovljeni Kongresni trg in podzemna garaža. »To je odlična pridobitev, saj ni treba več iskati parkirišča, če se odpraviš v središče mesta.«
Tudi »prijeten« mraz
Ne glede na to, kako dobro se z ženo in njuno dveletno hčerko počutijo v Sloveniji, je vendarle zanje dom le eden. Domov, v deželo »tisočerih jezer«, družina odide vsako poletje, v domovini se nameravajo ustaliti tudi po končani karieri. »Tudi po toliko letih v tujini človek še vedno pogreša svojo domovino. Vendarle sem bil tam svojih prvih 20 let. Pogrešam starše in prijatelje. Pa našo hrano,« je dejal in pripomnil, da nad tradicionalnimi slovenskimi specialitetami ni najbolj navdušen.
Ima pa Slovenija vendarle še druge prednosti. »Ko sem bil v Italiji in Španiji, sem močno pogrešal zimo. Tudi zato mi je Ljubljana tako pri srcu: ker ima sneg in ker se temperature kdaj pa kdaj spustijo pod ničlo. Veste, –5, –10 stopinj Celzija je za nas ravno pravšnja temperatura,« se je še pošalil Finec, ki je navdušen tudi nad mogočnimi slovenskimi gorami in drugimi slovenskimi znamenitostmi. Posebej mu je v spominu ostala Postojnska jama.
A ob napornem ritmu treningov in tekem ter ob ukvarjanju s hčerko je časa za pohajkovanje in izlete bolj malo, čeprav vsi skupaj pogosto odkrivajo nove in prijetne kotičke v glavnem mestu. Malčica v enem od športnih centrov v Šiški tudi že obiskuje dejavnosti za najmlajše, kjer se igra z vrstniki in razvija motoriko. »Tudi Ilona ima zelo rada to mesto. Z menoj je bila že ob prvi selitvi sem in že tedaj je dobila nekaj prijateljic. Zato je bila tudi zelo vesela najine vrnitve,« je še dodal Rannikko.
Pozna le preproste
V družbi njegovih soigralcev je beseda nanesla tudi na njegove predstave v Olimpiji in finale državnega prvenstva, ki je te dni njihova glavna skrb. »V tej sezoni je bilo veliko vzponov in padcev tako pri meni kot v ekipi. Po operaciji in okrevanju sem moral najprej najti pravi ritem. V ekipi je bilo med sezono kar nekaj sprememb. Odšli so nekateri ključni igralci, zamenjali smo trenerja, odigrali kakšno dobro tekmo v evroligi, a nato kakšno slabšo v ligi ABA. Ogromno stvari se je zgodilo. Ko bomo končali sezono, bomo ocenili, kako naprej,« je tudi že namignil, da je njegova prihodnost v Olimpiji še precej negotova. A o tem bo govor, ko bo sezone konec. »Seveda bi ostal, toda to je stvar, o kateri se moram pogovoriti tudi z družino.«
Poleti s Finsko v Kopru
A niti po klubski sezoni košarkarskih izzivov v Sloveniji zanj še ne bo konec. S Finsko bo seveda sodeloval na septembrskem EP. »Se že veselim, lepo se bo vrniti. EP je velika stvar, nazadnje nam je v Litvi šlo zelo dobro, saj smo osvojili deveto mesto. Zdaj bomo poskušali to ponoviti. Zame in za Sasuja Salina bo prvenstvo še bolj posebno, saj bova tako rekoč domačina,« je povedal finski reprezentant. Kaj bo torej povedal svojim soigralcem o Sloveniji? »Ah, saj vsem že ves čas govorim same lepe stvari. Mojim rojakom ves čas svetujem, naj gredo na dopust v Slovenijo. Toda navsezadnje bomo mi tu nastopali na EP, ne bomo na počitnicah.«
»To je to?« je spet presenetil s slovenščino in pogledal na uro. Bližal se je že čas treninga, a tudi tekma finske hokejske reprezentance. Rannikko je namreč zagret hokejski navijač. »Tako pač je, hokej je na Finskem številka ena. Ko so pred dvema letoma osvojili naslov svetovnih prvakov, je vladala neverjetna evforija. Kot košarkar sem bil kar malo ljubosumen,« je priznal Rannikko, ki se je v šolskih letih sicer redno podil za ploščkom, a ni bil kaj prida drsalec. »Če pa ne drsaš dobro, ne moreš biti dober hokejist. Torej sem postal košarkar.«
