Skok v preteklost ali vznemirljivo prihodnost?

Slovenska reprezentanca kot evropski prvak pričakuje prvo kvalifikacijsko tekmo za SP, ki prebuja spomine.

Objavljeno
22. november 2017 23.02
Maribor - kvalifikacuje za evropsko prvenstvo 2005: 10 ELLIOTT Eric (Polska), 5 LAKOVIC Jaka (Slovenija) foto:Tadej Regent
Eduardo Brozovič
Eduardo Brozovič
Ljubljana – Začetek kvalifikacij za SP bo postavil Slovenijo v nenavaden položaj. Kot druga najmanjša zmagovalka EP vseh časov (manj prebivalcev je imela le Latvija leta 1935) bo v petek pričakala Belorusijo, z 9,5 milijona ljudi največjo državo, ki še nikoli ni igrala na eurobasketu. V nedeljo pa bo obiskala športno velesilo Španijo, ki je zaradi zapletov v evropski klubski košarki komajda sestavila reprezentanco.

Dolgih 13 let je že minilo od 25. septembra 2004, ko je slovenska izbrana vrsta odigrala svoj zadnji dvoboj v primerljivo zahtevnih kvalifikacijah za veliko tekmovanje. Na poti do prvenstva stare celine, ki ga je leto dni pozneje gostil Beograd, je v Škofji Loki prepričljivo ugnala Češko (95:66) s 15 točkami Željka Zagorca ter po 13 Gorana Juraka in Jake Lakoviča. Po opravljenem delu si je še posebej oddahnil tedanji selektor Aleš Pipan, saj je imel v nasprotju z današnjim dojemanjem tistih časov ogromno preglavic z dopolnjevanjem moštva. V kvalifikacijah so reprezentance resda odigrale le po šest tekem med 8. in 25. septembrom, ko najboljši košarkarji še niso imeli klubskih obveznosti, pa vendar se je v slovenski zasedbi izmenjalo 18 mož.

Vseh šest tekem s Francijo, Češko in Poljsko so tako odigrali le Lakovič, Marko Maravič in Ivica Jurković, po petkrat pa so nastopili Sani Bečirovič, Marko Tušek in Sašo Ožbolt. Med asi iz lige NBA je najdlje vztrajal Primož Brezec (4 tekme), Rašo Nesterović, Boštjan Nachbar in Beno Udrih, ki se je tisto leto šele odpravljal v San Antonio, so zdržali tri tekme in odšli, preden je imela reprezentanca zagotovljeno mesto na EP. Delo so morali dokončati naknadno vpoklicani Zagorac, Miha Zupan, Sašo Dončić, Jure Močnik, Aleksandar Ćapin in Erazem Lorbek, od katerih sta nato EP videla le slednja dva. Kaj vse bi moral prestati Pipan, če bi se kvalifikacije – tako kot po novem in podobno kot pred EP 2003 – vlekle dve leti v šestih »oknih« s po dvema tekmama sredi klubske sezone zgolj za EP, nato pa znova še za SP, si lahko le mislimo. Lahko pa prisluhnemo glasovom iz preteklosti.

»Kvalifikacije bi se morale začeti konec avgusta, s tem bi razrešili marsikatero težavo. Dodatne preglavice prinašajo neurejene razmere med FIBA in ULEB. Če je včasih veljalo, da je lahko FIBA kaznovala klub, ki ni omogočil svojemu igralcu odhoda na reprezentančno tekmo, zdaj vlada pravna praznina. V klubih, ki igrajo pod okriljem ULEB ali sploh ne sodelujejo v evropskih pokalih, nam preprosto zabrusijo, da se požvižgajo na FIBA. Ostaja še ena, za selektorja sila pomembna plat. Ne le, da se košarkarji zaradi nenehnih klicev klubskih trenerjev in predsednikov težko osredotočijo na reprezentančne tekme. Ko preprosto ne vzdržijo več pritiska, pa so očeh javnosti izdajalci,« je že pred 13 leti razmišljal Pipan.

Slovenija je imela nato zaradi dobrih uvrstitev na evropskih prvenstvih zajamčeno mesto na naslednjih EP (razen na letošnjega) in SP, odslej pa se bo s tekmeci morala vračati v preteklost, ki jo FIBA ponuja kot vznemirljivo prihodnost.