Sloveniji se bo enkrat vse povrnilo

Enajst zaporednih nastopov na evropskih prvenstvih je za slovensko košarkarsko reprezentanco in trije med svetovno elito, do najvišjih uvrstitev pa je v obeh konkurencah prišla pod vodstvom Jureta Zdovca. Pri takšnem vzorcu zagotovo ne gre za naključje, zato s posebnimi občutki in povsem odprtimi merili pričakujemo letošnji eurobasket.

Ko ste januarja lani znova prevzeli selektorsko krmilo, ste si obetali, da se boste ukvarjali s sladkimi skrbmi, kako izbrati najboljše, da bi nadgradili uspešno zgodbo z EP 2009. Bi sprejeli ponudbo, če bi vedeli, da boste pogrešali toliko kakovostnih košarkarjev?

Tudi če bi takrat vedel vse, kar vem danes, bi jo sprejel. Slovenska reprezentanca je nekaj podobnega kot Union Olimpija. Vedno lahko pričakuješ težave, ampak vselej pomeni velik izziv. Med etapami priprav sem se vsakič veselil odhoda na zbirno mesto, na katerega me je pripeljala žena. S temi fanti pač začneš živeti, ne glede na to, kako jim je ime, si del neke celote in ustvarjaš, da bi iz nje potegnil maksimum. Seveda se občasno zavem težav ali me kdo, tako kot vi zdaj, spomni, kdo vse bi lahko bil z nami. Ampak na košarkarje, ki odpovedo sodelovanje v reprezentanci, praviloma pozabim v hipu.

Hkrati vztrajate pri visokih tekmovalnih ciljih, ki ste si jih zastavili v povsem drugačnih razmerah. Ni to že kar mazohistično?

Prevladuje mnenje, da je težje biti trener kot igralec, vendar se z njim ne strinjam. Le sprva sem se težko sprijaznil, da je toliko stvari odvisnih od drugih. Ne le, kdo se je odzval reprezentančnemu vabilu, ampak tudi med tekmami je vse drugače kot v igralskih dneh. Ne moreš namreč več organizirati akcije po svojih željah, podati pravi čas ali doseči koša. Žogo ima pač nekdo drug. Toda sčasoma sem se navadil in zdaj se dobro počutim v trenerski koži. Nikoli nisem imel težav s pritiskom, zato se ne izogibam odgovornosti in razkrivanju ambicioznosti. Če nekdo zgreši odločilni prosti met ali neoviran poskus, pač izgubimo. Trener nima čarobne paličice, da bi košarkarja usposobil za vse možnosti, lahko pa mu razširi spekter.

Letos razumljivo ne govorite več na glas o kolajni. Kako ste začeli brzdati ambicije?

Minimalni cilj je napredovanje v osmino finala. Želim si, da bi v zagrebški skupini premagali vsaj tri tekmece, torej Gruzijo, Makedonijo in Nizozemsko, nato pa bodo že na vrsti dvoboji na izpadanje, v katerih je vselej možno marsikaj. V Lillu bi se uvodoma srečali z enim od moštev iz skupine D, v kateri je bržčas boljša le Litva. In če bi se uvrstili v četrtfinale, bi se nam ponudilo mesto v dodatnih olimpijskih kvalifikacijah, za katere bo očitno dovolj že 8. mesto. Zgodba bi nemudoma postala uspešna, kar bi prineslo dodaten zagon. Zato mi je še toliko bolj žal, da nam ni uspelo zbrati moštva, kakršnega sem si zamislil.

Ne smemo pa pozabiti, da je Slovenija na domačem EP in z veliko močnejšo zasedbo od letošnje komaj premagala Gruzijo in Češko, izgubila pa ni le s Francijo, ampak tudi s Hrvaško, Poljsko in Finsko.

Prav to ponavljam fantom. Če bi izgubili prvo tekmo s Čehi, bi lahko zašli v paniko, kar bi celo ogrozilo uvrstitev v drugi krog. Zavedam se, da bi nas letos čakalo težko delo, četudi bi zbrali vse najboljše.

Kot igralec ste imeli rezervirano mesto v zvezdniški jugoslovanski peterki s Petrovićem, Kukočem, Rađo in Divcem. Ko ste prevzeli Slovenijo v vlogi selektorja, ste imeli v udarni zasedbi Lakoviča, brata Lorbek, Nachbarja in Brezca. Na lanskem SP je bilo moštvo z bratoma Dragić, D. Lorbkom, Balažičem in Omićem že neuravnoteženo, letos pa bo še bolj pisano. Kako prilagajate osebne standarde?

To je največji izziv, letos pa je najtežje. Reprezentance pač ne moreš sestaviti glede na svojo košarkarsko filozofijo, ampak najprej izbereš med igralci, ki so teoretično na voljo, nato med tistimi, ki pridejo na priprave, in ostane le malo manevrskega prostora. Prilagajam se na razmere, ampak ne povsem, saj želim ostati znotraj svojih košarkarskih normativov. Če se denimo Zoran Dragić in Jaka Blažič najbolje znajdeta v hitri, že skoraj divji igri, jima ne smem vzeti najmočnejšega orožja. Poskušam pa doseči, da se vse odvija nekoliko bolj nadzorovano. Takšno igro v napadu morata nadomestiti v obrambi.

Ali je Zoran Dragić po letu dni sedenja v ligi NBA drugačen košarkar, kot ste ga doživeli lani?

Rekel bi, da imava podobne težave, ker je težko brzdati njegovo energijo, a se je počasi ujel z moštvom. Je pa res, da letos ne bo imel ob sebi starejšega brata, ki mu je neredko dal kakšen nasvet, Zoran pa ga je poslušal. Ne pozna se mu, da v ZDA skorajda ni igral, je pa izjemno željan dokazovanja, zato bomo morali pravilno usmerjati njegovo neskončno željo, da bo pravi.

Slovenija na prvenstvih vedno igra nepopolna, a še nikogar ni tako glasno pogrešala kot letos Gorana Dragića. Kaj sta dolgo čakanje nanj in vnaprejšnje objokovanje njegove odsotnosti pomenila za druge igralce – razvrednotenje njihovih sposobnosti ali dodaten motiv?

Odvisno od posameznika. Ne bi govoril o imenih, toda imam občutek, da so nekateri odpovedali sodelovanje v reprezentanci, čim so slišali, da na EP ne bo Gorana. Bodisi so se ustrašili odgovornosti bodisi so si rekli, zakaj bi izgubil poletje, ko pa nimamo možnosti za uspeh. O tem sem skoraj prepričan. Drugi pa so začutili svojo priložnost. Luka Rupnik je bil na pripravah izjemno motiviran in je želel storiti tudi tisto, česar še ne zmore. Nenehno je postavljal vprašanja, hkrati pa je imel težave s sprejemanjem »milijonov« novih informacij.

Vloga dirigenta je zelo zahtevna, saj mu morajo soigralci slepo zaupati. Imate nadomestnega vodjo?

Doslej je najbolje deloval Nebojša Joksimović. Je dovolj izkušen, pravi profesionalec z nekaterimi odlikami vodje. Najbolj mu zaupam, čeprav prvič sodelujem z njim, in podoben status ima tudi pri soigralcih. Izpostaviti moram še pozitiven značaj in izkušnje kapetana Jureta Balažiča. S pomočjo drugih starejših članov moštva bi morali vzpostaviti pravo vzdušje, vsi skupaj pa bodo morali nadomestiti tudi Goranovo igralno ustvarjalnost.

Pred lanskim mundialom smo dejali, da je centrska vrsta skromnejša, ampak da ima moštvo Gorana Dragića, ki lahko soigralce dvigne na višjo raven, ob njem pa Domna Lorbka, ki je branilec po vašem okusu. Letos je Slovenija prvič brez dominantnega organizatorja, visoki košarkarji pa so ostali isti. Kakšne so zmožnosti takšne zasedbe?

Centri so bili na večini pripravljalnih tekem svetla točka v moštvu, česar nisem pričakoval niti sam. Alen Omić in Žiga Dimec sta prikazala obetavne nastope, tudi Uroš Slokar je prišel na priprave v precej boljšem stanju kot lani. Zadovoljen sem z njimi, čeprav je vse skupaj daleč od tistega, kar bi želel videti. Res pa je, da se moja visoka pričakovanja redko povsem uresničijo.

Nekdanji reprezentanti so lani vztrajali, da se ne smemo prepustiti optimizmu, zdaj pravijo, da je letošnja selekcija najslabša doslej, vi pa ostajate neomajni pri svojih ciljih. Kdo pretirava?

Verjamem v naše fante. Toda to ni dovolj, zato fantom pravim, da morajo tudi oni verjeti, da lahko dosežemo dober rezultat. Da bi lahko prišli do njega, morajo pokazati še več, kot so realno sposobni, korektna igra ne bo dovolj. Nenehno se grem takšne bitke s košarkarji, ko delajo le do tiste meje, ki naj bi zadovoljila trenerja. Če komu rečem, pojdi tja, to stori, pa čeprav včasih niti ne ve, zakaj. In ko rečem, naj dvigne roko, jo dvigne. Ni pa dodane vrednosti v obliki domiselne poteze, »banane« ali izsiljene osebne napake v napadu. Na vsaki tekmi moramo vsi vložiti vso energijo sleherno minuto, saj si ne moremo privoščiti, da bi zaostali za deset točk, ker nimamo kakovosti, da bi jih nadomestili. Po značaju sem takšen, da me nepopolne razmere in dvomi okolice le dodatno spodbujajo.

Letošnje EP bo zaradi ukinitve drugega kroga krajše in ne bo dovoljevalo takšnih špekulacij, kot si jih je privoščila Francija pred dvema letoma. Kaj »šprinterski« sistem pomeni za Slovenijo?

Na lanskem SP je bil ustroj skoraj identičen. Letos nimamo takšnega napadalnega potenciala, sestavili pa smo takšno moštvo, da bi lahko odigralo v visokem ritmu čim več tekem. Toda če še tako načrtuješ, kako boš menjaval košarkarje, da jih ne bi preveč utrujal, je prava tekma nekaj povsem drugega. Pogosto moraš vztrajati pri manjšem številu igralcev, ki jim najbolj zaupaš, da izvlečeš zmago. Lani smo dobro začeli SP, kar veliko pomeni. Letos bomo EP odprli proti Hrvaški, že naslednji dan pa bo naša tekmica Gruzija, s katero se vedno mučimo. Upam, da nas ne čaka obratna zgodba, toda lahko se zgodi. Zato verjamem, da bodo izjemno pomembno vlogo imeli navijači, morda celo večjo kot na domačem eurobasketu. Prepričan sem, da nas lahko potisnejo kakšno stopničko višje, zato jih vabim, naj nas podprejo v čim večjem številu.

Branilci naslova Francozi so na EP 2013 doživeli tri poraze, oživeli so šele v četrtfinalu. Španci niso več tisto, kar so bili. Srbi so svetovni podprvaki in srebrni z EP 2009, vmes pa so bili 8. oziroma 7. na stari celini in o OI sanjajo od leta 2004. Ali ni več asov, ki bi jamčili uspeh?

Na letošnjem EP bo tekem nekoliko manj, najboljši jih bodo odigrali devet. V prejšnjih letih jih je čakalo enajst nastopov, zato so tudi elitna moštva imela ogromna nihanja. Španija, Francija in Litva so na koncu praviloma uveljavile kakovost svojih posameznikov, toda dandanes ni več reprezentanc, ki bi konstantno odigrale celotno prvenstvo. Srbi so na lanskem mundialu doživeli tri poraze že v svoji skupini. Zato verjamem, da je možno priti do uspeha iz ozadja in po trnovi poti. Potrebuješ pa ogromno dela in kanček sreče.

Dajete torej prednost homogenim zasedbam ali tistim z izstopajočimi zvezdniki?

Rekel bi, da bodo v prednosti reprezentance z obeh opcij. Ne do vrha, a zelo daleč se lahko prebijejo moštva, ki imajo mladost, energijo in motiv, tako kot lani Srbija ali predlani Ukrajina in Italija. Za kolajne pa se bodo borile ekipe z močnimi vodji, ki bodo potegnili soigralce z zmagovalnim značajem in igrali najbolje, ko bo najpotrebnejše. Prej se ne bodo raztrgali. Košarka pa je še vedno kolektivna igra, zato bodo potrebovali dober ansambel.

V vašem moštvu ni več osebnosti, ki bi lahko že s svojim življenjepisom vlivala samozavest soigralcem v kriznih trenutkih. Slovenija pa je imela neredko težave, da si je opomogla po porazih in ognila črnemu nizu.

S takšnimi dvomi sem se podal že na EP 2009. Poraz je v športu nekaj normalnega in vsakdo ga doživi, nas pa je začel razjedati, namesto da bi nas okrepil in strnil vrste. V zadnjih letih takšnih primerov ni bilo več veliko, ni pa rečeno, da nas ne bodo napadli jutri. Značaj moštva razkrije naslednja tekma po porazu. Reprezentanca pač ni klub in med sporedom vsakodnevnih tekem je možnih več presenečenj. Če ujameš pravi ritem, lahko veliko dosežeš. Če ga ne, imaš velike težave, zato moramo trenerji preprečiti kratke stike.

Dobro se spomnimo, kako je domala hkrati začela igrati za Slovenijo kopica košarkarjev, ki niso bili zvezdniki ne le po naših merilih, ampak tudi po mednarodnih: Nesterović, Milič, Smodiš, Brezec, Lakovič, Bečirovič, Nachbar, Udrih ... Je takšen rod neponovljiva znanstvena fantastika?

Za razliko od mnogih vidim prihodnost v zelo svetlih odtenkih. Ne zato, ker bi tako podrobno poznal razmere. Toda imam dva pomočnika, Gašperja Potočnika in Rada Trifunovića, ki imata odličen vpogled in mi zagotavljata, da je strah odveč, ker imamo mlade košarkarje. Kaj bodo lahko dosegli, pa bo odvisno od marsičesa, tudi od konkurence. In tudi v drugih državah pravijo, da bodočih asov nimajo v izobilju.

V zadnjih letih reprezentančne vrzeli vendarle krpamo s starejšimi košarkarji, kdaj lahko pričakujemo zasuk trenda?

Morda bo kdaj res prišlo slabše leto, toda če odštejem Nebojšo Joksimovića, Miho Zupana, Jureta Balažiča, Uroša Slokarja in Saša Zagorca, ki so stari od 31 do 35 let, imamo jedro moštva za nekaj naslednjih let. In tudi Goran Dragić pri 29 letih še zdaleč ni star, prepričan sem, da bo igral na naslednjih tekmovanjih. Nekaj bo Slovenija že sestavila.

Letos smo celo 27-letnike šteli v kvoto »mladih« debitantov. Vi ste bili ob razpadu Jugoslavije stari 24 let, a že sodili v razred zelo izkušenih in osvojili kopico kolajn.

Nikoli nočem izpostavljati mojih časov, ampak iz Slovenskih Konjic sem prišel v Olimpijino člansko moštvo pri 17 letih. Imel sem leto ali dve časa, da sem dokazal, da lahko igram, sicer bi že prišel naslednji. Zdaj so se merila v košarki zelo spremenila, igralci se pozneje uveljavijo, a tudi precej pozneje končujejo kariere. Pravi talenti pa seveda še vedno začenjajo zgodaj, tako kot naš Luka Dončić pri Realu s 16 leti, pred njim pa Ricky Rubio ali Dario Šarić.

SP je potrdilo, da se je razlika med ZDA in evropskimi izzivalci znova povečala. Kako jo zmanjšati: s še bolj atletsko usmerjenim treningom ali z vrnitvijo k tehničnim veščinam in zvitemu nadigravanju iz vaših časov?

Eno brez drugega ne gre. Res je, da so Američani lani presenetili tudi mene, saj sem si obetal, da jih lahko enkrat premagamo. Če ne prvič, pa drugič, verjel sem, da bodo prej ali slej naleteli na boljšega. Toda Mike Krzyzewski je res sestavil vrhunsko moštvo, kar je potrdilo minulo prvenstvo NBA, v katerem so njegovi izbranci igrali v glavnih vlogah. Evropska košarka je bila dolga leta drugačna od ameriške, lahko bi rekel celo bolj inteligentna. Kot nekdanji igralec iz tistih časov imam včasih težave z atletskimi košarkarji, ki gledajo na stvari drugače in ne razmišljajo o tem, kaj se bo zgodilo, preden dobijo žogo, ampak šele potem, ko jo imajo v rokah. Nekatere zaplete rešijo s telesnimi sposobnostmi, neredko pa ne gre. Slepo oponašanje ameriške košarke je prineslo na staro celino tudi veliko slabega, po svoje pa imam rad Afroameričane, ki prihajajo v Evropo, saj niso preračunljivi. Na tekmah igrajo zares.

Prva slovenska reprezentanca je bila zelo blizu uresničitvi sanj, saj ji je zmanjkalo le eno mesto za olimpijsko vozovnico za Barcelono 1992. Leto pozneje ste dobili povračilo z zmagoslavjem Limogesa v evroligi. Ste zagovornik prepričanja, da se športniku prej ali slej vse povrne in da boste po nesrečnem 4. mestu na EP 2009 dobili tudi selektorsko zadoščenje?

Vedno pravim, da je vse slabo za nekaj dobro. Tudi to, kar se nam dogaja letos zaradi vseh odpovedi. Tako moraš razmišljati, če želiš dolgo zdržati v športu. Verjamem, da se bo Sloveniji enkrat vse povrnilo. Morda ne s selektorjem Zdovcem, vendar se bo. Moja desna roka Stefanos Dedas, ki je kot pravi Grk zelo vraževeren, je prepričan, da v trenerski vlogi preprosto nimam sreče. Pri drugih se že nekako zgodi, da tekmec zgreši nemogoče ali da njihov košarkar zadene koš s polovice igrišča. Toda ostajam pri svojem: če delaš pošteno in stremiš za nekim ciljem, ga boš nekoč dosegel.