Smodiš iskal in našel nov velik izziv svojega življenja

Ko se je pred dvema letoma Matjaž Smodiš podajal med športne upokojence, si je sicer medlo predstavljal, kaj ga čaka, a zdaj priznava, da se na prehod v civilno življenje ne moreš povsem pripraviti. Novomeški velikan je moral najti novo identiteto, ki mu jo je ob vsakdanjih opravilih navadnega smrtnika – teh ob treh otrocih pač ne manjka – najprej dala tudi njegova košarkarska šola, v kratkem pa se bo spoprijel še z vlogo direktorja slovenskih košarkarskih reprezentanc.

»Očitno je, da brez napihnjenega umetnega oranžnega usnja ne morem,« povzame bistvo svojega športnega pokoja, v katerem se je po desetletju življenja v metropolah zasidral v rodnem Novem mestu, ki šteje komaj nekaj več kot 20.000 prebivalcev in je pravi palček v primerjavi z Moskvo, kjer je pustil šest najboljših let svoje kariere in postal prvi tuji kapetan ruskega vojaškega kluba CSKA. A življenja v ruskem gospodarskem in političnem središču, v katerem se mešajo različne kulture in kjer je izpil svoje svetovljanstvo, prav nič ne pogreša. Zdaj tudi sam spoznava, da od korenin pač ne moreš pobegniti, v dveh letih ga je življenje na Dolenjskem povsem posrkalo vase, a saj hektičnega mestnega ritma niti ne more pogrešati, dodaja. »Na vrhuncu kariere od bivanja v metropoli pravzaprav nisem imel nič, moje gibanje je bilo omejeno na smeri dom-dvorana in dvorana-letalo. O tem bi lahko več povedala moja družina, ki pa se je tudi nemudoma prilagodila vrnitvi v domovino. Navadila se je na malomeščansko življenje, tu je vendarle lažje živeti kot v večmilijonskem mestu, otroci zdaj tu puščajo korenine, kar je bil tudi smisel vrnitve,« pravi 35-letnik, ki ne skriva, da uživa v novem življenjskem obdobju.

»Ko sem naredil križ čez košarkarsko kariero, nisem imel prave predstave, kakšno bo moje življenje. Kar naenkrat je bilo ogromno časa, ki ga je bilo treba zapolniti. Sprva sem se prilagajal tudi na nov bioritem, ne le psihično, tudi telesno, saj je bilo prej telo navajeno, da se dvakrat na dan maksimalno aktivira, ritem srca se je tedaj pospešil do 160 utripov na minuto. Zdaj je to zamenjala umirjena rekreacija,« nekdanji slovenski reprezentant sicer priznava, da mu je bila pot h koncu olajšana, ker je bil telesno izčrpan. Prvega pol leta je zato užival v tem, da so se napori nehali, potreboval je počitek, telo pa čas, da okreva po poškodbah, šele potem se je začel soočati z realnostjo. »Naenkrat izgine vse, kar si počel vse odraslo življenje, edino, kar si znal početi. Zdaj razumem vse, ki so pravili, da je to svojevrsten šok. A odlika uspešnih športnikov je, da se znajo prilagoditi, na neki način nas med kariero naučijo, da se stalno privajamo na nova okolja, dvorane, tekmece, poškodbe. To je bilo treba le prenesti v običajno življenje,« Smodiš poudarja, da na koncu spoznaš, da sta športno in navadno življenje le dve strani istega kovanca.

Svetnik, vodja šole …

»Zdaj pač namesto odhoda na svoj trening nanj peljem otroke. In domov s treninga vračam njih, ne sebe. Razvažam jih na angleščino, verouk, glasbo, vmes nahranim psa. Prejšnji ritem sem pač zamenjal z novim,« pravi Smodiš, največjo radost, v kateri uživa, odkar ni več vpet v primež športnega reda in discipline, pa mu prinaša hrana. Vedno je bil velik gurman, svojčas je veljalo, da so mu pri CSKA v pogodbo dodali celo klavzulo, kakšna je lahko njegova največja teža, da ga ne bi za mizo preveč zaneslo. Zdaj teh ovir ni več. »Uživam, da mi ni več treba paziti, kaj in koliko jem. Zdaj si lahko privoščim dobrote, ki so bile prej tabu. Sem jedec, tega ne skrivam, tudi sladkosned sem,« pojasni, zakaj se je od upokojitve nabralo nekaj dodatnih kilogramov, četudi poskuša svojo težo kolikor toliko nadzirati s stalnim gibanjem. Med drugim je začel uživati v kolesarstvu, je reden obiskovalec fitnesa, tudi zaradi zdravstvenih dolgov, ki jih vleče iz preteklosti.

»Telo se je neverjetno dobro regeneriralo, tudi hrbet, ki me je med kariero mučil, je zdaj v redu, a za to skrbim tudi sam z natančno določenimi vajami v fitnesu, kamor grem dvakrat ali trikrat na teden. Šport me je navadil, da je treba ohranjati mišični tonus. Pred časom sem si kupil res dobro gorsko kolo in v kolesarski sezoni napadam hribe okoli Novega mesta, odkrivam gozdne poti. V naravi uživam, kolikor se le da,« pove, da mu je vrnitev v domači kraj odprla nova obzorja, četudi košarka ostaja sestavni del njegovega življenja. Košarkarska šola, v katero je v začetnem obdobju vložil ogromno energije, je pognala številne korenine v celi regiji, vmes je kljub razhodu s Krko na nekdanji klub ostal vezan kot zunanji sodelavec, ki skrbi za visoke košarkarje, navsezadnje trenirajo tudi vsi trije njegovi sinovi. »Šola, ki sem jo postavil na noge, sicer ni moja osnovna obveznost, je bolj konjiček, v katerega z veseljem vlagam energijo. A po vsem tem času vse že tako dobro teče in imam tako dobre sodelavce, da mi nad tem projektom ni treba vsak dan bdeti. V prvih tednih sem res obiskal številne šole v regiji in mnoge so se pozitivno odzvale in zdaj dobro sodelujemo. Pri Krki pa skrbim za Žigo Dimca in Imrana Polutka, za oba centra torej. Tudi za to je potrebna priprava, saj treniramo do štirikrat na teden,« pojasni trikratni evropski prvak, ki se je vmes kot mestni svetnik vrgel tudi v politiko.

Župan nikoli!

»Želel sem biti del lokalne zgodbe, če se le da, kaj spremeniti tudi na bolje. Le če veš, kaj se dogaja, lahko tudi vplivaš na dogajanje in poskusiš spodbuditi spremembe. Je pa to dobra šola zame, odkrivam pač tudi to, kako politika sploh deluje, kako je mogoče kaj premakniti. Tu je dinamika vendarle drugačna kot v športu, vse traja veliko dlje. A saj imam čas, zdaj pač moja reka veliko počasneje teče,« je hudomušen Smodiš, ki pa odločno zavrne možnost, da bi ga kdaj zamikal tudi županov stolček. »Za to nisem niti usposobljen niti me politika toliko ne zanima. Raje sem direktor reprezentanc,« se že obrača k novemu izzivu, katerega uradna potrditev naj bi prišla z iztekom koledarskega leta. Pred časom je v enem od intervjujev dejal, da še vedno išče nov velik izziv v življenju. Zdaj pravi, da ga je prav na mestu strokovnega vodje reprezentance, na katerem bo nasledil Mateja Avanza, tudi našel.