Tretjemu vabilu ni mogel reči ne

Ljubljana – Novice o sirskih beguncih v Gaziantepu, turškem mestu v bližini nemirne Sirije, pri Jaki Lakoviču pred tedni niso sprožile oklevanja, ko se je odločal, katero pot bo ubral v karieri. V tretje je le sprejel vabilo Jureta Zdovca, ki že drugo leto zapored vodi moštvo Royal Halija, v Turčijo pa se je vrnil v povsem drugi vlogi, kot jo je zapustil pred dvema letoma, ko so ga pri Galatasarayu postavili na stranski tir.

Royal Hali, v katerem je prava mala slovenska kolonija, saj zanj igra tudi reprezentant Domen Lorbek, po sobotni zmagi nad zadnjeuvrščenim Eskisehirjem zaokrožuje deseterico v DP, Lakovič pa je od prihoda v začetku decembra med njegovimi vodilnimi strelci. V povprečju je v dosedanjih šestih tekmah dosegal po slabih 14 točk, pravi pa, da je še sam presenečen, kako veliko vlogo mu je takoj odmeril njegov nekdanji reprezentančni šef, s katerim sta zadnjič sodelovala ob največjem uspehu Slovenije na EP, leta 2009 na Poljskem (4.). »Vsekakor je bila velika prednost, da Jureta in njegov sistem dela dobro poznam, zato sem se hitro vključil. V veliko pomoč mi je bil tudi Domen Lorbek, ki se zdaj vrača po poškodbi in je na zadnji tekmi odlično igral. Po SP je bil namreč tudi on precej iztrošen,« pravi 36-letni Ljubljančan, ki je nihal med dvema bregovoma, preden je potrdil vabilo iz Turčije, ta čas ene najbolj priljubljenih svetovnih košarkarskih destinacij.

»Mikaven je bil tudi klic iz Žalgirisa, a mi je zastopnik povedal, da se ne moremo uskladiti glede nekaj členov pogodbe. Ne glede denarja, pač pa glede nekaterih drugih stvari. Ker to ni zagotavljalo trdnosti dogovora, sem se odločil za Turčijo. Toliko raje, ker sem Juretovo vabilo v prejšnjih letih že dvakrat zavrnil. Mislim celo, da me je on pred štirimi leti priporočil tedanjemu trenerju Galatasaraya Oktayaju Mahmutiju, pozneje pa me je dvakrat želel v St. Peterburgu,« je bil Lakovič prepričan, da je napočil čas za združitev moči tudi na klubski ravni, sploh, ker je čutil, da po izkušnji pri Avellinu še ni rekel zadnje besede. Pa tudi Zdovc ga ne bi pripeljal, če ne bi menil, da ravno nekdanji reprezentančni kapetan lahko potegne voz moštva, ki so ga v začetku sezone upočasnile številne poškodbe.

»Midva sva sicer sodelovala le v reprezentanci, ki je zaradi časovne omejenosti na obdobje dveh mesecev posebna zgodba, vendar mi je bila njegova košarkarska filozofija vedno zelo blizu. V klubu pride še bolj do izraza. Sem zagovornik logične košarke v napadu in natančnih pravil v obrambi. Če se tega ne držiš, pač ne igraš. To je odlika vrhunskih trenerjev in Jure je že nekajkrat dokazal, da spada mednje,« se je Lakovič zlahka lotil novega izziva tudi zato, ker je po odhodu iz Avellina redno treniral na Kodeljevem, zato mu prehod v tekmovalni ritem ni predstavljal težav. Zdaj le upa, da se bo začela dvigati tudi rezultatska krivulja, za zdaj se namreč pri Royal Haliju izmenjujejo zmage in porazi.

»Trenutno smo blizu sredini lestvice. Vem, da so slabše začeli kot lani, a je bilo tudi poškodb zelo veliko, tako da trenutno stanje ne preseneča. Seveda so ambicije višje, prepričan sem, da bo šlo odslej le na bolje, saj kocke zdaj sedajo na pravo mesto in moštvo deluje vse bolj normalno. V zadnjih petih tekmah smo dvakrat izgubili, a vsakič le za točko, lahko bi bilo tudi drugače. V tako močni ligi, kot je turška, pač nikoli ne moreš biti prepričan o izplenu tekme,« pravi Lakovič, ki je eden od šestih Slovencev v turškem DP. Težišče slovenskih košarkarskih migracij se je tako po Italiji in nato Španiji preselilo na jugovzhod. »Tu so ta čas najboljše razmere za igranje, sploh odkar so odpravili pravilo, da morata biti hkrati na parketu vedno tudi dva domača igralca. Denarja je dovolj, liga je močna, zato je tudi kakovost velika,« po dveh letih odsotnosti opaža Lakovič, ki je sicer z Royal Halijem sklenil pogodbo do konca sezone.