Tiskane izdaje
Zagreb – Dolgo in potrpežljivo je Alen Omić sinoči odgovarjal na vprašanja novinarjev, preden se mu je obraz skremžil pod težo utrujenosti, s katero se je borilo njegovo telo. »Tako sem utrujen, da komaj čakam, da pridemo do Francije,« je ušlo najvišjemu možu slovenske zasedbe, ki so jo v celoti prevevali podobni občutki, potem ko je na zadnji postaji predtekmovanja proti Makedoniji potrdila napredovanje v osmino finala.
Od leta 2001 Slovenija ni izpadla v prvem krogu EP, na zadnjih prvenstvih stare celine njena usoda tudi ni bila odvisna od zadnjega nastopa, Omić je včeraj zatrdil, da reprezentanca ni bila pod pritiskom. Zrelost in izkušnje nosilnih igralcev, pa tudi tradicija, ki jo je reprezentanca zgradila v zadnjih dveh desetletjih, so odigrali svojo vlogo in uspeh z Makedonci ni niti za trenutek visel na nitki. »V resnici se nismo kaj dosti ukvarjali s tem, da si poti v Lille sploh še nismo zagotovili. Zjutraj smo imeli še trening in igralci nismo dvigali nikakršnega prahu glede tega, kako bo proti Makedoniji. Vsak se je nato pripravil zase, prepričani smo bili o uspehu. Morda smo v drugi četrtini nekoliko popustili, a smo se nato izvlekli. Prvi del načrta smo s tem izpolnili, a zdaj prihaja drugi, v katerem bo sledila tekma drugačnega kova,« se zaveda Omić, ki je prepričan, da so z odzivom na zadnji izziv pokazali tudi dobršen del zrelosti.
»Ko veš, da moraš tekmo dobiti, te to lahko zmede, zato sem vesel, da smo dobili potrditev, da smo tudi psihično čvrsti. Celotno moštvo se je odzvalo odlično. Tako moramo tudi nadaljevati. Po prihodu v Francijo in počitku bomo takoj nadaljevali s pripravo na tekmece, napak z uvodnih dveh tekem predtekmovanja si namreč ne smemo več privoščiti. Če nam bo igra po vodstvu padla, se bomo v izločilni tekmi težko pobrali. Dan premora, kakršenkoli že bo, bo prišel pri tem prav. V zadnjih dneh, ko si se tekme sledile kot po tekočem traku, ni bilo pravega časa niti za resen trening, zato smo morali še bolj zbrano poslušati priprave na sestankih in to iz teorije prenašati na tekmo,« se je Omić včeraj dotaknil tudi kosanja z dobrimi evropskimi visokimi igralci, kot sta Yannis Bourousis ali Ante Tomić. Pravi, da je proti njim zdaj še večji užitek igrati, odkar ima za seboj letošnjo ameriško izkušnjo in da se nadeja, da bo po korakih tudi sam prišel do te ravni.
Prav ZDA so pri njem, zatrjuje, pustile močan pečat v tem letu in mu pripravil izhodišče za dobre nastope v reprezentanci. V poletni kamp lige NBA se namerava zato vrniti tudi prihodnje leto. »Tam je drug svet, zjutraj in popoldne sem treniral po tri ure in pol, vedno z vsaj tremi trenerji ob sebi, ki so stalno izvajali pritisk z opozarjanjem na napake. Naredijo te boljšega in to mi je pomagalo po prihodu v reprezentanco. Tako sem bil namreč na krilih želje, da pokažem, kaj sem se naučil, da sem ohranil višjo raven tudi za EP. Ne vem, ali prej trenerji tega v meni niso videli ali pa mi je zdaj lažje, ker sem res občutno napredoval,« razmišlja Omić, ki je zato brez težav sprejel tudi način dela Jureta Zdovca, ki s svojimi kritikami igralce pogosto namerno izziva k odzivom na parketu. »Meni je v pomoč, da me stalno motivira. Ko vidi, da sem nekaj dobro naredil, se ne ustaviva tam, ampak me žene dalje. Moštvo potrebuje nekoga, da mu diha za vrat in Jure to ve,« pravi 23-letni novopečeni član španske Gran Canarie.
Slovenci so sicer tekmeca osmine finala dočakali v hotelu, kjer so do pol enih zjutraj čakali na nočni čarterski polet za Lille za vse štiri zagrebške udeležence osmine finala. »Ampak skupine D nisem kaj dosti spremljal, res nisem imel moči še za to, saj smo bili te dni povsem osredotočeni na svoje nastope. Predvsem sem vesel, kako smo se prvi teden odzivali na izzive in da smo ob dobri igri ustvarili tudi pozitivno razpoloženje v moštvu,« je bil tudi Omić včeraj še skop glede dogajanja v Latviji, kar le priča, da so v reprezentanci sledili Zdovčevim navodilom, naj izklopijo preširok zorni kot na EP, da se ne bi spotaknili na uvodnih ovirah.
