Tiskane izdaje
Finska košarka doživlja v zadnjem obdobju pravcati razcvet, za kar gre zasluga sijajnim posameznikom, ki so si že ustvarili imena na stari celini. Med temi kaže posebej izpostaviti zlasti Petterija Koponena (Barcelona), Teemuja Rannikka (Joensuun Kataja) in Sasuja Salina (Unicaja Malaga), slednja sta pred leti navduševala tudi v dresu Uniona Olimpije. Vsi trije bodo – če bo seveda Koponen pravočasno popolnoma okreval – znova združili moči tudi na tokratnem evropskem prvenstvu, pri čemer preseneča vrnitev Rannikka, ki je pred tremi leti že končal reprezentančno kariero, a si je konec prejšnjega meseca premislil zaradi edinstvene priložnosti, da bi na tako velikem tekmovanju prvič zaigral tudi pred svojimi navijači.
Še pred omenjeno trojico je v tujini koše polnil tudi Hanno Möttölä, ki je dve sezoni prebil celo v ligi NBA, v kateri je na centrskem položaju igral za Atlanto Hawks. Dolgoletni član »volčjega krdela« (Susijengi), kakor tudi pravijo finski reprezentanci, se je po ognjenem krstu severnjakov na svetovnem prvenstvu leta 2014 v Španiji (športno) upokojil, vendar je s svojimi bogatimi izkušnjami in nasveti še zmeraj v precejšnjo pomoč rojakom.
Markkanen vodilni Evropejec
Lauriju, ki se je rodil 22. maja leta 1997 v mestu Vantaa, odraščal pa je v kraju Jyväskylä, od koder sicer prihaja legendarni smučarski skakalec Matti Nykänen, je bila košarkarska žoga položena že v zibelko. Na koš sta jo namreč bolj ali manj natančno metala že njegova starša, ki sta bila prav tako državna reprezentanta. Mati Riikka (rojena Ellonen) je za žensko člansko izbrano vrsto odigrala tri tekme, oče Pekka Markkanen, ki si je med drugim kruh služil tudi pri Bambergu in Nancyju, pa je za moško reprezentanco zbral kar 129 nastopov. Mimogrede: s športom se – zanimivo – preživlja tudi Laurijev starejši brat Eero Markkanen, ki se je pred kratkim preselil v 2. nemško nogometno ligo k dresdenskemu Dynamu. Toda še odmevnejši je bil njegov prestop pred tremi leti, ko si ga je sloviti Zinedine Zidane zaželel v Castilli, drugi ekipi madridskega Reala. Vodstvo kraljevega klub ga je tedaj že prijavilo celo za ligo prvakov 2014/15, v kateri pa nato ni dobil priložnosti.
A se raje z nogometne zelenice vrnimo na parket in k najmlajšemu od bratov Markkanen, ki na svojo silno nadarjenost opozarja že vrsto let. Ljubitelji športa v domovini že dolgo pozorno spremljajo domala vsak njegov korak, z odličnimi predstavami, ki jih je 213 centimetrov visoki košarkar v prejšnji sezoni lige NCAA nizal za Arizono in jih je neposredno prenašala tudi finska televizija, pa je prispeval še svoj delež k evforiji, ki za to igro vlada med rojaki.
Na EP 2011 boljši tudi
Že v Litvi so pravzaprav tudi napovedali nepozabno veselico, ki so jo skupaj s svojimi navijači dve leti pozneje pripravili v Kopru. V dvorani Bonifika so namreč Finci, ki jih je na tekmah spodbujalo več kot 1000 privržencev, kot za stavo premagovali favorizirane nasprotnike – Turke (61:55), Ruse (86:83) in Grke (86:77) –, osvojili drugo mesto v skupini D za Italijani in si zagotovili napredovanje v drugi del tekmovanja v Ljubljani, kjer pa so edino zmago dosegli ravno proti Slovencem (92:76). To je bilo dovolj za končno deveto mesto, s katerim so ponovili dosežek z evropskega prvenstva v Litvi. Z vrhunskimi predstavami so še dodatno dvignili na noge svoje rojake in leta 2014 sprožili pravo selitev narodov; na njihovem premiernem svetovnem prvenstvu, od katerega so se sicer nesrečno poslovili že po skupinskem delu, je namreč zanje iz neposredne bližine pesti v Bilbau stiskalo kar 7000 navijačev! Toliko jih na velikih tekmovanjih nima niti hokejska reprezentanca, ki sicer na Finskem po priljubljenosti ostaja št. 1.
Dettman uživa ugled in avtoriteto
Veliko zaslug za uspehe »volčjega krdela« ima vsekakor tudi strokovno vodstvo na čelu s selektorjem Henrikom Dettmannom, ki je svoj doslej največji uspeh dosegel za krmilom nemške reprezentance, s katero se je leta 2002 veselil bronaste kolajne na svetovnem prvenstvu v ZDA. Izkušeni finski strokovnjak, ki je od tujih bolj znanih klubov vodil tudi Braunschweig, Bešiktaš, Dijon in Strasbourg, v košarkarskih krogih uživa precejšen ugled, med svojimi izbranci pa avtoriteto. Zanje se tudi vselej zavzame, ko vidi, da sodniki (načrtno) piskajo proti njim, kot naj bi bil to primer na nedavni prijateljski tekmi z Italijani v Cagliariju, kjer je moral zaradi dveh tehničnih napak predčasno v slačilnico.
»Svoje moštvo je treba pač braniti in zaščititi,« je poudaril 59-letni Finec, ki se lahko zanese na svoje pomočnike ob parketu in na njem, na katerem dirigentsko palico večinoma vihti Koponen. Ob odsotnosti »generala«, kakor tudi kličejo zvezdnika Barcelone, je v minulih tednih v vlogo vodje na igrišču vskočil Rannikko in dokazal, da pri skoraj 37 letih še ni za staro šaro. Konec koncev je bil med najzaslužnejšimi, da so »volkovi« po porazih z Latvijci (81:85), Rusi (75:91), Izraelci (92:97) in dveh neuspehih z Italijani (64:78 in 70:75) sredi avgusta vendarle ujeli turški plen (93:88) in na ta način dosegli prvo zmago v pripravah za bližnje celinsko prvenstvo. Na njem nameravajo spet pokazati zobe, se še za korak približati evropskemu vrhu, ki so mu bili najbližje leta 1967, ko so si pred svojimi navijači priigrali šesto mesto. Bodo na njihovih krilih leteli tudi tokrat?
