Dragić: Z višjo plačo prišla tudi večja pričakovanja

Za Gorana Dragića se bo v torek začela najpomembnejša sezona v ligi NBA od njegove selitve preko Atlantika pred sedmimi leti, saj se mu odpira možnost, da se zapiše med peščico rojakov, ki se že ponašajo s šampionskim prstanom. Pri Miamiju bo igral eno ključnih vlog, potem ko je poleti podpisal petletno pogodbo za 85 milijonov dolarjev.

Na Floridi ste sicer prebili uvodne mesece tega koledarskega leta, a tedaj še brez pravih odgovorov glede prihodnosti. Zdaj ste se vrnili kot eden stebrov moštva in eden najdražjih igralcev Vročice s pogodbo do leta 2020. Ali se je vaše izhodišče bistveno spremenilo?

Glede na tisto ob menjavi niti ne. Že ob menjavi sem želel sredino, v kateri bom lahko imel eno glavnih vlog in to v moštvu, ki bo konkurenčno najboljšim. To se mi je s prihodom v Miami, ki je bil ena mojih večjih želja vse od začetka pogovorov o menjavi, tudi uresničilo. Če govorimo zgolj s stališča plače, pa je z mojo pogodbo tako, da imam zaradi nje nekako zagotovljeno osrednjo vlogo, hkrati so seveda zaradi tega tudi pričakovanja vseh veliko večja. A s tem nimam težav.

Kako ste izkoristili poletje, ki po dolgem času ni minilo v reprezentančnem ritmu?

Res sem se lahko spočil, mogoče celo bolj, kot sem se hotel. Po koncu sezone sem imel kar nekaj prostega časa za druženje z družino in prijatelji, potem je sledila organizacija in izvedba mojega košarkarskega kampa na Rogli, ki je že drugo sezono odlično uspel. Letos smo gostili 100 otrok, štiri izmed njih tudi iz Bosne v sklopu mojega in Zoranovega ambasadorstva leta za razvoj, na kar sem še posebej ponosen. Nasploh mi je organizacija kampa v veliko veselje, saj je bila to moja dolgoletna želja in res sem vesel, da se je tako lepo prijel, letos smo denimo mesta v njem razprodali v šestih minutah. Sem se pa vmes tudi že pripravljal na novo sezono in čakal, kako se bo razpletla zgodba z novo pogodbo. Potem se je na žalost malo zapletlo glede mojega (ne)igranja za Slovenijo, kajti po podpisu pogodbe in pogovoru z družino sem želel igrati na EP. Vendar sem se pozneje odločil, da je najbolje za vse, da to poletje namenim počitku in se osredotočim samo na družino, ki se je avgusta okrepila za enega člana – na kar sem izredno ponosen –, in na prihajajočo sezono v ligi NBA.

Pri 29 letih ste se končno zasidrali v sredini, v kateri bo lov na šampionski prstan lige NBA rdeča nit sezone. Je moštvo Miamija natanko takšno, kot ste si ga želeli ob odločitvi, da nanj vežete naslednjih pet let svoje kariere?

To bom sicer lahko potrdil šele po koncu sezone. Trenutno mislim, da je vodstvo sestavilo zelo konkurenčno moštvo, skupaj z igralci iz prejšnje sezone, zdravim Chrisom Boshem in nekaj novinci, na čelu z Greenom in Stoudemirejem. Kako se bo vse skupaj izšlo na igrišču, bomo seveda videli, ampak za zdaj vsaj na treningih in pripravljalnih tekmah dobro delujemo. Glede nadaljnjih petih let pa je tako, da je Pat Riley v nekem intervjuju dejal, da je star 70 let in da nima časa, da bi gradil moštvo nevemkoliko let. Da hoče in potrebuje prstan takoj. Mislim, da ta misel lepo povzame to, za čemer pri Miamiju vsi stremimo.

Trener Erik Spoelstra je za ameriške medije pred časom razkril, da ste mu dejali, da bi morali igrati hitreje, zato naj bi o vaši pripombi resno razmislil in jo upošteval. Kakšen odnos imate z njim?

Spoelstra je velik strokovnjak in odličen trener. Že vrsto let je v organizaciji Miamija, vodil je tudi šampionsko moštvo z LeBronom in Wadom na čelu. Kot trenerja ga izredno spoštujem, ogromno mi lahko tudi ponudi in jaz se karseda trudim upoštevati njegove nasvete. Seveda pa sem kot glavni organizator igre tudi v položaju, ko lahko sam narekujem določene zadeve v igri in pri tem mi seveda najbolj odgovarja hitra igra. Verjamem, da bomo že v tej sezoni moje želje znali vplesti v sistem Miamijeve igre.

Uvodni dnevi priprav so bili sicer vse prej kot običajni, menda tudi zabavni. Mar ni celo za ligo NBA nekoliko neobičajno, da igralci, vsi sami milijonarji, priprave opravijo na taborjenju v spalnih vrečah? Menda je vse med enim od takšnih bivanj na prostem močno prestrašil škorpijon, ki je lezel po spalni vreči enega od soigralcev …

Letos smo priprave opravili na Bahamih, in sicer v res vrhunskem počitniškem središču. V klubu so se potrudili, da smo se ogromno družili med seboj in se na tak način dodatno povezali. Glavni cilj priprav je grajenje kemije v moštvu, mogoče celo bolj kot uigravanje in dviganje telesne pripravljenosti. Zato mogoče kdaj prihaja tudi do tovrstnih neobičajnih okoliščin, v katerih »moramo« biti igralci skupaj. Ampak ravno skozi te dogodivščine se med sabo lahko še bolj spoznamo in povežemo. Epizoda s škorpijonom pa se je, mislim, odvila julija, ko je Bosh na taborjenje odpeljal nekaj soigralcev, med njimi tudi mojega lanskega soigralca Greena. Vse to kaže, kako pomembna je kemija znotraj moštva in koliko so vodilni igralci pripravljeni storiti, da bomo ob začetku sezone res povezani kot eno.

Pri Miamiju vztrajajo, da so pred sestavljanjem moštva izvedli podrobno raziskavo posameznih značajskih vrlin vseh košarkarjev, saj so želeli popolnoma kompatibilno moštvo. Jim je uspelo?

Na papirju jim je. V garderobi in na igrišču zdaj vlada zelo pozitivno vzdušje. Je pa prezgodaj govoriti o pravi kemiji, saj se sezona še niti začela ni, kaj šele da bi morali prebroditi kakšno krizo. To se bo pokazalo šele med sezono.

Z Boshem v prejšnji sezoni nista imela priložnosti za združitev moči na parketu, a je, kot pravi, zamujeno poskušal nadoknaditi tudi z ogledom in proučevanjem vaših posnetkov igre, kar le priča, kako resno se vsi lotevate novega projekta. Kako sta se ujela z začetkom priprav?

Bosh je tip igralca, s katerim ti ni potrebno odigrati niti sekunde skupaj, pa se boš nanj zelo hitro navadil. Je nadpovprečno inteligenten igralec tako na parketu kot zunaj njega. Vedno je pripravljen na šalo. O tem mi je že v prejšnji sezoni pripovedoval Wade, videlo se je, da ga v končnici pogreša. Z njim v igri mi je neverjetno lažje – odpira mi veliko prostora, bere mojo igro, omogoča mi ogromno situacij v igri pick'n'roll. Sploh ni nujno, da se bo akcija končala, ko mu enkrat podaš. Je namreč več kot sposoben ne samo nadaljevati, ampak tudi naprej asistirati soigralcem za koš. Veselim se igranja z njim, mislim, da lahko tudi sam ogromno napredujem v svoji igri.

Je v ligi NBA ob mnogih selitvah sploh mogoče zgraditi trdna prijateljstva? Ste se s kom v skoraj desetletju bivanja onkraj Atlantika posebej zbližali?

Res je, da smo veliko na poti, vendar pa to pomeni tudi, da preživiš ogromno časa z istimi ljudmi. Tako sem se denimo zelo spoprijateljil z Igorjem Kokoškovom, celo fizioterapevtsko in kondicijsko ekipo Phoenixa pa tudi s trenerjem Houstona Kevinom McHalom.

Nosilna peterka za novo sezono je bolj ali manj določena, od prejšnje sezone pa se je močno okrepila tudi klop, s čimer naj bi bila bolj enakomerno porazdeljena tudi minutaža med igralci. Koga pa vidite kot največje izzivalce Miamija za vrh v letu 2016?

Smo še v pripravljalnem delu sezone, zato je v tem trenutku težko dajati tovrstne napovedi. Analitiki na vzhodu v vrhu nekako vidijo nas in Cleveland, nevarni pa bodo tudi drugi. Na zahodu pa je tudi letos nemogoče napovedati, kdo bo izplaval na vrh. Na papirju se je najbolj okrepil San Antonio, tu so zadnji zmagovalci Golden State pa LA Clippers, Houston … Res je težko napovedati. Nas pa zanesljivo čaka izjemno vznemirljiva sezona.

Kako močno zmagovalno miselnost moraš imeti, da uspeš v ameriškem športu, v kulturi torej, ki povečini priznava le zmagovalce in na tem gradi velik del družbene miselnosti?

Gre predvsem za to, da daš v vsakem trenutku vse od sebe, da si torej pravi profesionalec. To znajo Američani ceniti. In da verjameš, da si konkurenčen, da lahko vsakogar vsakič premagaš. To pa lahko verjameš, če si res pripravljen maksimalno in si nared za vse situacije. Izmenjujejo se zmage in porazi, to je sestavni del športa. Ključno je, kako se v teh situacijah odzoveš, da ne travmiraš preveč ob porazih in zmag ne proslavljaš preveč. Da sta torej tvoj pogled, osredotočenost usmerjena v prihodnost.

Običajno sta uspeh in zmagovalna miselnost tudi posledica vrednot, ki imajo korenine v zgodnjih letih življenja. Se kdaj v mislih vračate v mladost, otroštvo, k osnovam svojega življenja in uspeha? Vas misel na pot, ki ste jo doslej prehodili, kdaj preseneča?

Seveda se včasih zamislim in pomislim, kako malo bi bilo potrebno in bi bila moja pot povsem drugačna. Ampak ravno v tem je bistvo filozofije, o kateri sem prej govoril – vedno moraš biti maksimalno pripravljen in izkoristiti priložnost, ko se ti ponudi. Imam pa veliko srečo, da mi je družinsko okolje dalo prave vrednote, brez tega seveda ne bi bil, kjer sem. To je osnova. In seveda sem ob tovrstnih razmišljanjih presenečen, da mi je vse to uspelo. Hkrati pa sem za vse, kar mi je uspelo, garal od otroštva. Vsak trenutek sem posvečal košarki in vedno sem verjel, da mi lahko uspe na najvišji ravni – v ligi NBA. Imel sem tudi srečo, da sem imel poleg staršev in brata ob sebi skoraj od začetka kariere v ZDA ženo Majo, praktično od prvih resnih profesionalnih dni pa tudi zastopnika Radeta Filipovića. Nekako smo vsi skupaj vedno sprejemali prave odločitve, kar ni bilo vedno najlažje.

Nikoli niste skrivali, da je družina osrednji steber vašega življenja, a letos vendarle v sezono v ZDA vstopate sami. Rojstvo sina Matea sta s soprogo leta 2013 dočakala v ZDA, drugorojenka je letos na svet prijokala v Sloveniji, družina pa naj bi tu ostala do novega leta. Je bilo težko sprejeti to odločitev?

V življenju je treba biti pripravljen na to, da ne gre vedno vse tako, kot si si zamislil. Ko gre za družino, sprejemava z ženo odločitve, ki so najboljše. Tako sva se odločila, da je najbolje, da se nama otrok rodi v Sloveniji, kar pa seveda pomeni, da se mi bodo vsi skupaj malo bolj pozno pridružili v Miamiju. Ampak ob sodobnih tehnologijah je vse lažje.

Dom ste ob izteku poletja iskali kar lep čas, ga je težko najti ali le časa ni?

V Miamiju ga tudi še kar iščemo. Sam imam zelo malo časa, se pa stvari odvijajo v pravo smer in zagotovo bo vse nared, ko se mi v ZDA pridružijo žena in otroka.

Čemu pripisujete, da je šlo mlajšemu bratu Zoranu težje kot vam pri prvem poskusu uveljavitve v ligi NBA, od koder se je letos vrnil v Evropo, v Rusijo?

Tudi meni sicer ni šlo vse gladko, a bistvena razlika med nama je v tem, da so mene pred prihodom izbrali že na naboru, medtem ko je imel Zoran le dveletno pogodbo. A tudi jaz sem v prvi sezoni praktično ves čas grel klop. Sem pa vseeno imel po prvem letu še triletno pogodbo, Zoran le še enoletno. V njegovem primeru se ti klub lažje odpove. Prepričan sem, da bo imel pri Himkiju super sezono.

V zadnjih letih se vam je življenje korenito zasukalo, prišli ste do statusa enega najbolj želenih dirigentov v ligi NBA, mesta pri enem od kandidatov za lovoriko, se poročili in dobili dva otroka. Koliko želja je še ostalo neuresničenih?

Seveda je še veliko želja. Igralske so jasne, v reprezentanci kolajna na največjih tekmovanjih, v klubu naslov prvaka lige NBA. Osebne bom pa raje zadržal zase …

Starši pogosto pravijo, da se šele z rojstvom otrok začnejo prave skrbi, pa tudi strahovi glede zdravja, preživetja, varnosti potomcev. Vi ste sicer ob sklenitvi življenjske pogodbe z Vročico večkrat dejali, da ste s tem poskrbeli tudi za prihodnost svojih otrok – pa ste s tem odpravili tudi strahove ali so postali le drugačni?

Finančni vidik je le eden in nikakor najpomembnejši v življenju, predvsem pa prinaša dodatni pritisk. Strahovi ali bolje skrbi me seveda še spremljajo. Gre za povsem običajne vsakodnevne skrbi. Kot vsakega starša me skrbi za zdravje in srečo svojih otrok. Sicer pa sva si z ženo v krasno oporo in tako lažje usklajujeva vsakodnevne zadeve.

Zanimivo, da se v Ljubljani denimo vedno vozite s kolesom, teniški igralec Novak Ðoković, ki je z nagradami zaslužil nekje podobne zneske kot vi, pa brez varnostnika ne pride niti na trening. Gre pri tem za odločitev posameznika ali to vendarle narekuje okolje, življenjski slog, panoga?

Gre za mešanico vsega. Sam v Sloveniji še nisem imel negativne izkušnje. Predvsem pa se doma hočem povsem odklopiti. Najraje se popolnoma »potuhnem« in družim z družino in prijatelji.

Kako ste se ubranili otroških bolezni, ki pogosto spremljajo športnike ob vzponu na svetovni vrh, ko si omislijo luksuzne avtomobile, jahte, vikende, draga potovanja? S čim ste se pravzaprav v karieri najbolj nagradili, ko so pogodbe rasle, klubi pa bili vse večji?

Verjetno je to spet rezultat vzgoje. Prav tako je pomembno tudi to, kdo ti glede tega pomaga in svetuje. Imam srečo, da sem del agencije BDA, na katero se lahko zanesem in pri kateri mi bodo znali pomagati in svetovati pri mojih vprašanjih. Nikoli nisem bil tip človeka, ki bi razmišljal, da si bo kupil nevemkaj, ko bo v karieri zaslužil določen znesek. V Phoenixu sem si kupil hišo in avto, ki sem si ga dal prepeljati tudi v Miami, in to je približno to. Tudi v Ljubljani sva si z Majo ustvarila dom, v katerem se oba počutiva udobno in domače, več od tega pa ne potrebujeva.

Takole na daljavo je vse videti bajno, vaša zgodba pa kot sanjska zgodba o uspehu. Pa je bilo v resnici tako ameriško ali vas je kdaj prijelo, da bi pospravili kovčke in se vrnili domov?

Seveda ni bilo vse sanjsko. Toliko, kot je bilo uspehov, je bilo tudi neuspehov in padcev. Ampak ključno je, da se človek v takih trenutkih zna zbrati, da najde motivacijo in ima zaupanje vase ter vztraja. V moji prvi sezoni v ligi NBA mi je bilo izjemno težko. Bil sem utrujen od stalnih potovanj, druge kulture, praktično nič nisem igral. Na srečo sem imel ob sebi prave ljudi, tudi Steva Nasha, ki so mi govorili, naj vztrajam, naj verjamem vase in čakam na priložnost. In res sem jo dobil, jo izkoristil in potem delal naprej.

Prek 60 mesecev življenja v ZDA ste zbrali od prve selitve prek Atlantika leta 2008. Kako doživljate vsakoletno prehajanje med obema svetovoma, svojim ljubljanskim in ameriškim, ki ga določa povsem druga kultura? Je to postal neke vrste avtomatizem ali vsakič znova v prvih dneh še potrebujete čas za privajanje na razlike?

Seveda vsakič potrebujem kar nekaj časa, da se prilagodim. Mogoče mi je zdaj nekoliko lažje, ko imam ženo in dva otroka, dom je pač tam, kjer je tvoja družina. Tako je med sezono dom v ZDA, med poletjem pa v Sloveniji. Ohranjam pa stik s Slovenijo, ko sem v ZDA, in obratno. Ko sem v Ameriki, imam urejen dostop do slovenskih televizijskih programov, tako da jih lahko kdaj pogledam in slišim, kaj se dogaja. Veliko sem v stiku tudi s starši.

Kako bi primerjali Gorana pred 10 leti in danes? Sta enaka ali povsem drugačna?

Sva si kar precej različna. Poleg tega, da sem veliko bolj izkušen, sem predvsem bolj miren in prilagodljiv. Na začetku kariere sem potreboval več časa za prilagajanje novim razmeram. Zdaj s tem nimam težav oziroma so bistveno manjše. V teh letih sem spoznal veliko ljudi in obiskal veliko krajev, kar me je osebnostno zelo obogatilo.

Še sredi kariere je luč sveta ugledala tudi vaša biografija. Kdaj ste začutil, da je dozorel čas, da spregovorite o vzponih in padcih svoje športne poti? Konec koncev bo vrhunec morda sledil ravno prihodnjo pomlad, če boste z Vročico izpolnili ambicije in si nadeli šampionski prstan.

Pri biografiji je šlo bolj za to, da smo skupaj z mojo slovensko agencijo Sportelement želeli nadgraditi naše aktivnosti v Sloveniji, kjer, kot rečeno, organiziramo tudi košarkarski kamp, in predvsem otrokom ponuditi dodaten vpogled v dosedanji potek moje kariere. Jaz gledam na to bolj kot na prvi polčas, upam, da bodo otroci in starši skozi knjigo videli, kaj vse je potrebno za uspeh. In to ne nujno le na košarkarskem področju, temveč v življenju na splošno. V knjigi je poleg moje izpovedi tudi veliko intervjujev z ljudmi, s katerimi sem se srečal v življenju in so imeli vpliv na mojo kariero. Ta vidik se mi zdi še posebej zanimiv, s tem tudi jaz vidim, kako so me dojemali drugi in kaj so si o meni mislili.