Tiskane izdaje
Ljubljana – Ob začetku priprav slovenske reprezentance so bili cilji nekako ohlapni. Pričakovanje prve kolajne bi bilo za oslabljeno moštvo prehudo breme, prav tako preboj v finale, ki prinaša dve vstopnici za OI. Oddaljeno je bilo videti tudi 6. mesto za dodatne olimpijske kvalifikacije, toda odkar so jih razširili, je marsikaj precej bolj konkretno.
Olimpijske igre so za košarkarje že od nekdaj prestižni izziv, nanje pa se je zaradi praktičnih omejitev zelo težko uvrstiti. Medtem ko na evropskih in svetovnih prvenstvih sodeluje po 24 reprezentanc, jih pod olimpijskimi krogi zadnja štiri desetletja tekmuje le 12. V letih 1956–72 je denimo na OI sodelovalo po 16 moštev, na igrah 1948 in 1952 celo 23. Temu primerne so omejitve. Jasno je že, da bodo v Riu de Janeiru nastopili Brazilija in svetovni prvaki iz ZDA, sedem izbranih vrst pa si bo priigralo pot na celinskih prvenstvih. Za preostala tri mesta se bodo kandidati potegovali prihodnje leto v dodatnih kvalifikacijah, na katerih bi se moralo sprva udariti 12 reprezentanc, toda FIBA je pred tednom odločila, da bo ponudila priložnost kar 18 zasedbam. Zaradi nenadne »inflacije« bo med njimi tudi sedmi z letošnjega eurobasketa, vrata pa se bodo odprla tudi osmemu, če bo Evropa gostila eno od treh kvalifikacijskih skupin, kar je domala neizogibno.
Za podaljšanje olimpijskih sanj bo torej očitno zadostovala že uvrstitev v četrtfinale, za vsak primer pa so v spored EP umestili tekmo za 7. mesto, ki sprva ni bila predvidena. Novost je pomembna tudi za Slovenijo. Nastopila ja namreč na enajstih zaporednih EP in zadnjih treh SP, na OI pa še ni dobila priložnosti. Po spremembi ustroja bo morala uvodoma osvojiti eno od prvih štirih mest v soočenjih s Hrvaško, Grčijo, Gruzijo, Makedonijo in Nizozemsko v Zagrebu, po selitvi v Lille pa dobiti dvoboj osmine finala proti enemu od tekmecev iz skupine D – Litvi, Latviji, Ukrajini, Češki, Belgiji ali Estoniji.
Pri tem moramo upoštevati, da je Slovenija (resda z nekoliko manj oslabljenimi zasedbami) na zadnjih petih EP vselej osvojila vsaj sedmo mesto; nazadnje ji je spodletelo leta 2003 na Švedskem. Z letošnjim prebojem med najboljšo osmerico stare celine pa bi v hipu prišla do svojevrstne optične prevare. Dobila bi pravico igranja v olimpijskih kvalifikacijah in s tem tudi neposredno mesto na EP 2017, Riu de Janeiru pa ne bi bila prav nič bližje. Na OI se bodo namreč uvrstili le zmagovalci treh dodatnih izločilnih skupin, ki se bodo pomerili prihodnje leto.
Dosežek bo prelomnica za Jureta Zdovca, saj je ob vrnitvi za selektorsko krmilo januarja lani podpisal pogodbo 2+1. Po lanskem mundialu in letošnjem eurobasketu bi mu torej mandat potekel, če reprezentanca prihodnje leto ne bo sodelovala na nobenem tekmovanju, ali pa bi se podaljšal, če bi Slovenija ostala v igri za OI. Marsikaj bi se spremenilo tudi za igralce, zlasti za najbolj izkušene, ki bodo na EP 2017 še dve leti starejši. In ker govorimo o slovenskih košarkarjih, ki jih tako rado premami prosto poletje, se moramo vprašati, kolikšen izziv bi jim pomenile kvalifikacije, v katerih bi se srečali z vsaj enim moštvom iz Evrope, Amerike, Afrike in Azije. »Priložnost bi bržkone pritegnila večino, vsaj dokler ne bi začeli preveč razmišljati, kaj prinaša in jemlje,« je v šali ocenil Jure Zdovc, direktor reprezentance Matej Avanzo, ki s 1. oktobrom zapušča Košarkarsko zvezo Slovenije in se seli v »zasebni sektor«, pa se strinja, da bi se selektor v primeru uspeha soočil s klasičnim vprašanjem: ali naj v kvalifikacije popelje košarkarje, ki so jih priigrali, ali naj poskusi vključiti odsotne na EP. Nekaj izkušenj reprezentanti že imajo iz dodatnih bojev za OI leta 2008. Takrat so bili (ob Lakoviču, G. Dragiću, Bečiroviču, Nesteroviću, D. Lorbku, Preldžiću & Co.) v moštvu tudi letošnji izbranci Uroš Slokar, Nebojša Joksimović, Jaka Klobučar in Miha Zupan. V Atenah so preskočili Korejce in Kanadčane, nato pa so bili premočni Portoričani s Carlosom Arroyom in Larryjem Ayusom, ki slednjič prav tako niso videli Pekinga.
