Zdrava polovica ekipe se je zbudila prepozno

Ljubljana – Pet porazov v drugem delu evropskega pokala, kar trije v domači dvorani, je veliko manj, kot so pričakovali košarkarji Uniona Olimpije, saj so se srčno želeli uvrstiti v osmino finala. Vendar niso do konca ohranili športne drže. Dijonu so podarili 25 minut prednosti in dobili kazen v zadnji sekundi.

Sinočnja tekma je hitro postala sumljivo podobna razmeram v Stožicah, ki mejijo na naravno katastrofo, a niso opravičilo za premajhno zavzetost v prvem polčasu. V primerjavi s prejšnjimi evropskimi nastopi so Ljubljančani resda pogrešali 37,3 točke, kolikor so jih v povprečju dosegali poškodovani Halil Kanacević (10,9), Marko Marinović (9,9) in Hristo Nikolov (6,7) ter »pobegli« Sasu Salin (9,8), ob tem še 14,6 skoka in 8,5 asistence, izkušnje odsotne četverice pa so bile za moštvo že kar neprecenljive. Čez noč in prisilno sta se v vrste »veteranov« preselila Dino Murić in Blaž Mahkovic, ki bosta v naslednjih tednih dopolnila 25 let. Naslednja najstarejša v včerajšnji aktivni zasedbi Klemen Prepelič in Alen Omić bosta letos praznovala 23. rojstni dan, organizator igre Paolo Marinelli pa bo do 10. aprila celo najstnik. Tako kot v münchenski revanši z Bayernom je poskusil na hitro odrasti in s pomočjo rekonvalescenta Luke Rupnika nadomestiti Marinovića, vendar jima dolgo ni uspevalo.

Le z osmimi zdravimi fanti, ne možmi, so se Olimpijini košarkarji lotili dvoboja, kot da komaj čakajo na konec zadnje formalnosti pred koncem evropske sezone. Da jim je bilo merjenje moči s četrto zasedbo dežele prvakov stare celine že kar odveč, ne pa priložnost za dokazovanje, niso mogli prikriti od prve minute, saj so na parket pritekli brez nujno potrebne mladostne energije. Po vodstvu z 8:4 so se neuspešno poskusili spustiti v »dopisno šahiranje« s tekmecem, ki ima sicer deset temnopoltih košarkarjev, toda med njimi je več predebelih kot dobrih atletov. V uvodni četrtini so izgubili šest žog, nezbrano izvajali proste mete, metali iz igre 4:12 in postali naivna tarča za francoske »banane«, posvete trenerja Aleša Pipana pa razumeli kot nepotrebno zavlačevanje večera. Ko so košarkarji Dijona brez večjih težav prišli do vodstva s 17:12, so tudi sami uvideli, kakšna priložnost se jim ponuja. V 19. minuti so že imeli 13 točk prednosti (38:25) in med glavnim premorom so se bržkone spraševali, kaj dobrega so storili, da se jim ponuja zmaga. Ne prav veliko, toda povsem dovolj za razglešene gostitelje, ki so zmogli le 28 točk ob 34,7-odstotnem metu in desetih zapravljenih žogah.

Bolje so Ljubljančani začeli igrati šele, ko jim je začel groziti pravi polom. V 26. minuti so namreč zaostajali z 32:51, zaradi igre brez repa, glave in volje pa so se s skromno zapolnjenih tribun slišali vse glasnejši žvižgi. Morda so ti prebudili zaspance ali pa jim je pogled na semafor ranil ponos, toda v hipu so se spremenili v povsem drugo moštvo. Največja krila so zrasla Omiću, ki je v drugem polčasu dosegel 17 točk, veliko bolje so začeli igrati tudi Murić, Rupnik in Hrovat, obramba pa se je iz stiroporne spremenila v betonsko. Štiri minute pred koncem je Olimpijin primanjkljaj znašal le še 57:60, toda do izenačenja je prišla šele 6,7 sekunde pred iztekom igralnega časa s Hrovatovim košem z neposredne bližine. A tudi preostanek časa je zadoščal komaj 172 cm visokemu Ervingu Walkerju, da se je otresel Rupnika in ob zvoku sirene dosegel zmagovito trojko, ki je zadela ljubljanske košarkarje naravnost v srce. Upamo pa lahko, da jih je (še enkrat) podučila, da košarkarska tekma traja od prve do zadnje sekunde in ne le nekje vmes.

Aleš Pipan se je strinjal: »Odigrali smo dva povsem različna polčasa. Prvi je bil porazen, drugi dokaj dober. Kot da naši zdravi košarkarji ne bi verjeli, da lahko zmagajo, toda v košarki je marsikaj možno, kar smo dokazali v nadaljevanju. Odločil je Walkerjev met za tri točke zaradi padca zbranosti, kar se ne bi smelo zgoditi. Isti igralci bodo morali v nedeljo nosili veliko breme proti Budućnosti, saj poškodovani ves teden ne vadijo in ne bodo povsem pripravljeni.«