Tiskane izdaje
Ljubljana – Andrea Marcellini je pri UCI zelo posebna. Pa ne, ker prihaja iz Brazilije, ampak zato, ker je pomembna funkcionarka in raziskovalka. Zadolžena je za masters oziroma veteransko in rekreativno kolesarstvo, nadzoruje pa tudi maratone in skrbi za razvoj. Maraton Franja jo je navdušil.
Dejali ste, da je Franja najlepši primer rekreativnega kolesarstva. V svetu je vendarle nekaj precej bolj množičnih prireditev z večjim ugledom?
Maraton Franja je prireditev, kakršno si v UCI predstavljamo kot primer rekreativnega kolesarstva. Slovenski organizatorji so lahko resnično vsem za zgled. Vsekakor pa bom v prihodnje več zvedela o načinu dela Gorazda Penka in njegovih ljudi, ki sodelujejo v organizaciji, da bodo res postali vzorčen primer. Če govorimo o kolesarskem festivalu, se s Franjo ne more nič primerjati.
Nenavadno je, da komisarka UCI na uradni prireditvi prekolesari celo traso. Vaša naloga je predvsem, da jo ocenite, kar komisarji UCI ponavadi počno iz avtomobila.
Tudi sama največkrat tekmovanja spremljam iz avtomobila, pišem poročila in podobno. Preizkusila sem se v malem maratonu, da vidim, kako je iz zornega kota udeleženca poskrbljeno za kolesarje in kolesarke. Nimam veliko priložnost za tak pogled. Preden sem šla na štart sem si ogledala kronometer in družinski maraton ter počakala na štart velikega. Vse je bilo tako dobro ...
V vašem poročilu bo torej zapisano, da je bilo vse na najvišji organizacijski ravni?
Niti ene pripombe nimam. Navdušila me je varnost. Po vsej trasi niti enkrat nisem pomislila na kaj drugega, kot na to, da brezskrbno kolesarim. Okrepčevalne točke so bile izvrstno pripravljene. Praviloma imajo ljudje, ki pripravljajo takšne prireditve zelo radi kolesarstvo. Pravimo, da posebnost dogodkov delamo ljudje. Strast in perfekcionizem pa sta pri ljubljanskih organizatorjih enostavno neverjetna.
Prihajate iz Brazilije oziroma Belo Horizonteja. Kako ste prišli k UCI?
Leta 2009 sem v Lozani vpisala študij športnega menedžmenta. Kolesarim od štirinajstega leta, tako da je bil ta šport vedno del mojega življenja. Do šestnajstega leta je zame obstajalo le gorsko kolesarstvo. Ni me bilo strah, v spustu pa sem bila mladinska državna prvakinja. Potem sem si zlomila kar nekaj kosti in ugotovila, da je kros mogoče bolj varen. Pri osemnajstih sem začela tekmovati v krosu, še dandanes kdaj pa kdaj nastopim na maratonih gorskega kolesarstva. Povsem naravno je bilo, da poiščem službo v UCI. Delam kot koordinator projektov, področje mojega dela pa je vse, kar je povezano z razvojem. Razvoj ženskega in rekreativnega kolesarstva ter okolja na prireditvah.
Žensko kolesarstvo v svetu ni razvito, čeprav sodi med prijaznejše športe za nežnejši spol. Kolesarke se nikoli niste tako strastno borile za emancipacijo kot v nekaterih drugih športih. Zakaj?
Zato ker nas ni bilo na vodilnih položajih na vseh ravneh organizacije, ker nimamo veliko trenerk in smo medijsko podhranjene. Menim, da se stvari premikajo na boljše. Leta 2012 smo začeli projekt Ženske v kolesarstvu. V naslednjih petih letih se bo število žensk v kolesarstvu tako povečalo, da bo naš glas močnejši. Vse več deklet namreč odkriva čare kolesarjenja in svobodo, ki jim jo daje ta šport. Z naraščanjem nakupov ženskih koles se proizvajalci in mediji čutijo dolžne sponzorirati in spodbujati ženske ekipe in tekmovanja. Imamo pozitiven krogotok. Vselej poudarjam, da je kolo ženskam prijazno, ker lahko na njem izrazijo svojo ženskost in se prepustijo družabnosti. Punce se morate enostavno usesti na kolo in se odpeljati. To je prava svoboda.
Kaj bi vendarle priporočili Slovencem?
Slovenija je s kolesa – glede na to, kar sem doživela na maratonu Franja – res čudovita dežela. Po vsem, kar sem videla na podeželju, v vaseh ter občutila pri ljudeh, sem prepričana, da je kolo najboljše prevozno sredstvo za ogled Slovenije. Vsekakor so ljudje tisti, ki sem si jih najbolj zapomnila.
