Tiskane izdaje
Bogsigavedi, kaj bi si France Prešeren mislil o tisočih kolesarskih navdušencev, ki vsako leto družno vrtijo pedala in pretakajo pot pod okriljem maratona Franja. Za še enega velikana slovenske preteklosti Ivana Tavčarja, ustanovitelja prvega kluba slovenskih biciklistov, lahko predvidevamo, da bi bil navdušen ob pogledu na karavano, ki drvi mimo njegovega Visokega proti Ljubljani. Dr. Figa, ki so mu bile bolj domače pozne ure in srčne rane, pa bi bržčas navdihnil vsaj boj navadnih smrtnikov z omejitvami, ki jim jih postavljajo telesa in glave. In to, da jih na koncu malodane vsi tudi premagajo, ne glede na to, kakšen izziv jim na 156 km dolgi poti navrže Franja.
Najdi si pravo družbo
Tisoč kolesarjev, tisoč načinov dojemanja vrhunca sezone za rekreativce v Sloveniji, bi lahko rekli o udeležencih Franje. Tako pisana druščina je to, zadnja leta še bolj kot kdajkoli prej. Na čelu kolone so tisti najbolj zagrizeni, praviloma najhitrejši, nekdanji poklicni kolesarji in tisti, ki jim to ni uspelo postati, pa takšni, ki so rekreativno kolesarjenje dvignili na raven tistega, kar so nekoč poimenovali amatersko tekmovalno kolesarstvo. Za njimi dobro pripravljeni rekreativci, ki so opravili »domačo nalogo« in v mesecih pred dnevom F nabrali dovolj kilometrov, da jih ni posebej skrbelo, ali bodo zmogli brez večjih tegob prekolesariti dobro znano traso z dvema ključnima točkama, vrhniškim klancem in vzponom na Kladje, a še številnimi drugimi malimi »pastmi«, ki utrujajo noge in rušijo načrte o doseženem končnem času. Ne manjka tudi takšnih, ki si želijo le v družbi prijateljev premagati vsakoletni izziv, pa tudi »hazarderskih« kolesarjev, ki jih na štart pritegne predvsem sloves dogodka, četudi njihova kolesarska kilometrina in tehnična (ne)podkovanost lahko tako njim kot drugim udeležencem povzročata preglavice.
A tudi to je eden od čarov sodobne Franje, ki je sila pisana tudi jezikovno. Kdor je prisluhnil šepetu karavane, je lahko ugibal ne le o tem, ali so sotrpini ob njem Štajerci, Primorci, Korošci ali Dolenjci, temveč tudi, od kako daleč so nekateri prišli na Franjo. Hrvaščina, madžarščina, italijanščina, nizozemščina, angleščina niso več tuji jeziki Franji, ki ponuja res pestro izbiro, a prava je le ena. Kdor ne kolesari v družbi sebi bolj ali manj (kolesarsko) enakovrednih, je ob pravi užitek. Tisti, ki se na štartu precenijo, upehajo že nekje med Logatcem in Godovičem, kdor prehitro predse spusti »pravo« skupino, pa je obsojen na narekovanje ritma skupini, ki mu ne more priskočiti na pomoč. A mik maratona je tudi to, da je selekcija na koncu naravna. Ne glede na to, kakšne utvare ali strahove si imel v glavi na štartu, se boš zlepa ali zgrda znašel v družbi sebi primernih.
Kalvarija nad Cerknim
Takšne sem zase našel v Hotedrščici, ko so bili dirkači med mojimi vrstniki (skupina od 35 do 45 let) že daleč spredaj in so na vsake toliko minut kot hitri vlak mimo pribrzele tudi najhitrejše skupine gospodov srednjih in zrelih let, med njimi tudi moja klubska tovariša Tomaž (alias Zlatko raketa) in Tone. Nisem zaklical za njima, bila sta (pre)hitra in povsem osredotočena na kolo pred sabo. Ozrl sem se okoli sebe in se »ugnezdil« v karavani, nekje v zlati sredini svoje generacije ter med dobro pripravljenimi sivolasimi gospodi in nekaj brhkimi kolesarskimi dekleti, ki se niso ustrašila tudi kakšnega vrtljaja na čelu skupine, proti vetru in soncu.
Nekaj jih je potarnalo o norem tempu, drugi smo tiho naprej vrteli pedala, vsem pa nam je bilo tu že dolgo jasno, da bo to »peklenska« Franja, saj nas je že na štartu v BTC dodobra ogrelo sonce, na Brezovici, kjer se je začelo zares, pa nas je že »žgalo«. To pa je bil le uvod pred vrhuncem Franje, vzponom na Kladje, ki je to pot vzbujal še posebno strahospoštovanje. Pred Cerknim je ritem močno upadel, vsi so roke stegovali po bidonih, energetskih gelih in seveda po prestavnih ročicah.
Pravo moč sonca smo spoznali, ko se je cesta postavila »pokonci«. Srčni utrip je zrasel, znoj je tekel v potokih, nekateri so pospešili in pridobivali mesto za mestom, drugi so pešali in se ustavljali v senčnih zaplatah, tretjim so po glavah rojile nenavadne misli. Kako že gre tista Prešernova, Pod klancem? Sonce sije, Kladje bije, mi je šinilo čez možgane, ko me je »prebudila« hladna prha (hvala, PGD Čeplez), ki je vsaj za nekaj trenutkov omilila moč sončnih žarkov. Kalvarija na Kladje pa se je nadaljevala. Prva prava junijska vročina je zahtevala davek, kolesarska karavana je bila kot močno načeta, a še ne premagana vojska.
Ko zapečejo podplati
Vrh Kladja: juha, voda in drzen spust v dolino. Pa ne preveč drzen, sem si rekel, ko sem brzel za rešilcem, ki je šel po enega od »ranjencev«, padlih med spustom v Poljansko dolino. Tu je najtežje že bilo za nami, a kilometri proti Škofji Loki in Ljubljani se znajo vleči kot jara kača. In so se. Močnemu soncu se je namreč pridružil še en neljubi kolesarski spremljevalec, veter v prsa, ki je jemal voljo do narekovanja ritma na čelu skupine. Tam, kjer je lani »letelo« nad 40 km/h, so števci to pot le redko kazali nad 35, vse več je bilo kletvic, vse manj složne in urejene vožnje v gosjem redu. Kot sem ugotovil v cilju, nas je večino družilo še nekaj – pekoči podplati. V močni pripeki so se tudi najdražje šprinterice spremenile v žar, na katerem so se cvrli podplati. V Tacnu ni bilo več položaja na kolesu in nastavitve na čevljih, da ne bi »žgalo« ob vsakem vrtljaju pedal, ki pa so, ko smo že lahko vohali cilj, spet postajali močnejši.
Se sprašujete, zakaj nam je tega treba? Ko se je pred nami pojavila ciljna ravnina v BTC, so bile tegobe v trenutku pozabljene, čas je bil za pivo, pripovedovanje epskih zgodb in razkazovanje bojnih ran. Pa do leta osorej.
