Abramovič jim že dolgo kaže pot
Rusija je spet razočarala na velikem tekmovanju. Namesto sistemskih sprememb raje menjavajo trenerje.
Odpri galerijo
Selektor ruske izbrane vrste Stanislav Čerčesov je morda že vodil svojo zadnjo tekmo. FOTO: Friedemann Vogel/Reuters
Rusija se je po porazu z Dansko (1:4) že po skupinskem delu poslovila od letošnjega evropskega prvenstva, medtem ko so Ukrajinci zvečer čakali na čudež med »srečnimi poraženci«. Velikana z vzhoda sta na velikih turnirjih praviloma le bledi senci ekip iz kvalifikacij.
Domači mundial je bil za reprezentanco Rusije leta 2018 zgolj privid. Ob podvigih ekipe Stanislava Čerčesova so v svet prihajale idilične podobe države, ki je slavila preboj do četrtfinala. Čerčesov je ekipo manj kot dve leti pred turnirjem prevzel v popolnem kaosu, po visokem porazu na zadnji tekmi eura 2020 v Københavnu pa mu zdaj tisti, ki so mu prej peli hvalnice, že kopljejo grob.
»Na trenerju je vedno največja odgovornost, to je nepisano pravilo, a res je, da smo imeli prej več izkušenj. Zdaj si jih ti igralci še nabirajo, v prihodnje pa nam bo to še prišlo prav,« je po porazu z 1:4 ugotavljal selektor Čerčesov. Kdo ve, če bo dočakal drugo tekmo s Slovenijo v kvalifikacijah za SP 2022, kjer Rusi s Hrvati zasedajo prvo mesto. Kot so zapisali pri dnevniku Sovjetskij Sport, se je Čerčesovu čas iztekel, sploh ker se je bitka za Katar že začela. Konja sredi prečkanja reke sicer ne menjaš, so spravljivo nadaljevali, a nato dodali: »Izmučene konje streljajo!« Kar težko se je izogniti občutku, da niti nov selektorski odstrel ne bo rešil veliko globljih težav v 144-milijonski državi.
Nogometni veljaki so imeli v slabih sedmih letih priprav na domači mundial na voljo ogromno sredstev, a zgolj plačevanje bajnih vsot tujim trenerjem in nogometašem je skupaj s kroničnim pomanjkanjem načrtnega dela v reprezentanci pustilo komaj viden odtis. Odlično plačani domačini se z nemočjo na mednarodnem klubskem prizorišču ne obremenjujejo preveč, to »udobje« pa se nato prenaša tudi na reprezentanco.
Rusi bi se lahko marsikaj naučili od slovitega rojaka Romana Abramoviča, ki je s Chelseajem letos proslavil že svoj drugi naslov v ligi prvakov. Menjavanje trenerjev ni nujno znak šibkosti, če v ozadju stoji neusahljiv vir talentov, ki v zahodnem Londonu po zaslugi odlične mladinske šole rastejo kot gobe po dežju. Številni ruski asi medtem ostanejo neopaženi ali pa v ključnih trenutkih kariere nimajo prave podpore.
Ukrajina ima kljub razočaranju proti Avstriji in uvrstitvi v »čakalnico« nekaj več razlogov za optimizem: njihovi klubi so stalnica v izločilnih bojih evropskih tekmovanj, nogometaši pa pogosteje odhajajo v tujino. Eden takšnih je bil tudi selektor Andrij Ševčenko, ki bo s pomočnikom, nekoč nepopustljivim branilcem Milana Maurom Tassottijem, gotovo poskušal še učvrstiti ekipo in ji vcepiti nekaj prepotrebne zmagovalne miselnosti.
»Na zelenici moramo biti zmagovalci. Moramo sprejeti, da zdaj nismo na tej ravni. Naše obnašanje je bilo nocoj nesprejemljivo,« je bil po porazu zelo iskren branilec Oleksandr Zinčenko.
Domači mundial je bil za reprezentanco Rusije leta 2018 zgolj privid. Ob podvigih ekipe Stanislava Čerčesova so v svet prihajale idilične podobe države, ki je slavila preboj do četrtfinala. Čerčesov je ekipo manj kot dve leti pred turnirjem prevzel v popolnem kaosu, po visokem porazu na zadnji tekmi eura 2020 v Københavnu pa mu zdaj tisti, ki so mu prej peli hvalnice, že kopljejo grob.
»Na trenerju je vedno največja odgovornost, to je nepisano pravilo, a res je, da smo imeli prej več izkušenj. Zdaj si jih ti igralci še nabirajo, v prihodnje pa nam bo to še prišlo prav,« je po porazu z 1:4 ugotavljal selektor Čerčesov. Kdo ve, če bo dočakal drugo tekmo s Slovenijo v kvalifikacijah za SP 2022, kjer Rusi s Hrvati zasedajo prvo mesto. Kot so zapisali pri dnevniku Sovjetskij Sport, se je Čerčesovu čas iztekel, sploh ker se je bitka za Katar že začela. Konja sredi prečkanja reke sicer ne menjaš, so spravljivo nadaljevali, a nato dodali: »Izmučene konje streljajo!« Kar težko se je izogniti občutku, da niti nov selektorski odstrel ne bo rešil veliko globljih težav v 144-milijonski državi.
Preveč udobno, da bi odšli drugam
Nogometni veljaki so imeli v slabih sedmih letih priprav na domači mundial na voljo ogromno sredstev, a zgolj plačevanje bajnih vsot tujim trenerjem in nogometašem je skupaj s kroničnim pomanjkanjem načrtnega dela v reprezentanci pustilo komaj viden odtis. Odlično plačani domačini se z nemočjo na mednarodnem klubskem prizorišču ne obremenjujejo preveč, to »udobje« pa se nato prenaša tudi na reprezentanco.
Rusi bi se lahko marsikaj naučili od slovitega rojaka Romana Abramoviča, ki je s Chelseajem letos proslavil že svoj drugi naslov v ligi prvakov. Menjavanje trenerjev ni nujno znak šibkosti, če v ozadju stoji neusahljiv vir talentov, ki v zahodnem Londonu po zaslugi odlične mladinske šole rastejo kot gobe po dežju. Številni ruski asi medtem ostanejo neopaženi ali pa v ključnih trenutkih kariere nimajo prave podpore.
Ukrajina ima kljub razočaranju proti Avstriji in uvrstitvi v »čakalnico« nekaj več razlogov za optimizem: njihovi klubi so stalnica v izločilnih bojih evropskih tekmovanj, nogometaši pa pogosteje odhajajo v tujino. Eden takšnih je bil tudi selektor Andrij Ševčenko, ki bo s pomočnikom, nekoč nepopustljivim branilcem Milana Maurom Tassottijem, gotovo poskušal še učvrstiti ekipo in ji vcepiti nekaj prepotrebne zmagovalne miselnosti.
»Na zelenici moramo biti zmagovalci. Moramo sprejeti, da zdaj nismo na tej ravni. Naše obnašanje je bilo nocoj nesprejemljivo,« je bil po porazu zelo iskren branilec Oleksandr Zinčenko.
