Angleži vabijo zemljane na daleč najbogatejši ples

Z nedeljsko tekmo za angleški superpokal med Arsenalom in Chelseajem so odprli novo klubsko sezono tudi v najbogatejši ligi na svetu. Tudi v letošnjem poletnem prestopnem roku so največ odšteli za nove igralce angleški klubi, zato navijači upravičeno zahtevajo največ prav od otoških gigantov.

Superpokal, imenovan »Community Shield«, pomeni spopad med zmagovalcem pokala FA in državnim prvakom, na Otoku uživa bogato tradicijo med nogometnimi statistiki. Naslednje leto bo dopolnil že 110 let, saj je prvo izvedbo leta 1908 dobil Manchester United, ki je premagal londonski QPR. Starejši privrženci angleškega nogometa, ki so vzniknili sočasno z znamenito serijo Samo bedaki in konji, resda ne štejejo prav marljivo superpokalnih lovorik – pomembni naj bi bili le prvenstvo, pokalni tekmovanji in evropski izziv. Tega dela angleške nogometne družine ne pritegne niti globalizacija premier league, tekmovanja, ki je leta 1992 nasledilo načeto in neugledno »First Divison«, odtlej pa je predvsem na krilih Manchester Uniteda opozorilo nase ves svet. Mimogrede: prav ManUtd je zbral daleč največ zmag v superpokalu (21), v katerem je nanizal 30 nastopov.

Nogometna realnost se ne zmeni za pričakovanja navijačev Nottingham Foresta, Milwalla, Leedsa, Evertona in tudi Liverpoola, klubov, ki so na različne načine sooblikovali angleški nogomet. Svoje je opravila prav globalizacija. Številni klubi imajo večino navijaške baze nastanjene v tujini, kulturo vodenja klubov in obravnavanja različnih izzivov so nepovratno spremenili tuji investitorji v angleški nogomet. Kar 14 od 20 klubov deluje na pogon tujega denarja, med vlagatelji je največ (6) Američanov. V ZDA še kako dobro vedo, da je možno ustvariti dober posel s športnimi klubi, saj so kljub slabšem izhodiščnem položaju vodilni na trgu – finalna tekma ameriškega nogometa prekaša vrhunec evropske lige prvakov. To se bo v prihodnosti gotovo spremenilo, toda ne na račun »superbowla«, pač pa s pomočjo enormnih vlaganj svetovnih multinacionalk in posameznih državnih vlad (Kitajska, Iran, Turčija, Tajska, Indija, ...) v nogomet, pri čemer je najbolj mamljiva prav angleška premier league.

Najmočnejši otoški ligi vladajo visoke številke. V sezoni 2015/16 so klubi v premier league skupno ustvarili dobrih 3,6 milijarde funtov (približno 4 milijarde evrov), kar je bilo v povprečju po 182 milijonov funtov na člana lige. V sezoni 1991/92, zadnji pred preobrazbo tekmovanja in spremembo njegovega imena, je vseh 22 klubov v First Division skupaj zmoglo 170 milijonov funtov ... S prodajo TV pravic za obdobje 2016-19, ki je veljalo že v minuli sezoni, bi prihodki elitne dvajseterice presegli 5 milijard evrov (glej tabelo). Finančna analiza sezone 2016/17 naj bi razkrila precedenčne rezultate: prvič v zgodovini premier league naj bi vseh 20 klubov prikazalo dobiček iz poslovanja (EBIT).

Angleži ne žanjejo sadov naključno ali zavoljo darežljivosti (tujih) vlagateljev. Z nakupi številnih tujih zvezdnikov so pritegnili interes tujega občinstva bolj kot kadarkoli prej. Že en zvezdnik najvišje ravni iz države, kakršni sta denimo Japonska ali Kitajska, ki redno igra v udarni enajsterici kluba z zgornjega dela lestvice, pomeni ogromno za interes tamkajšnjih navijačev za premier league. Če je 22 klubov leta 1992 skupaj poslalo na igrišče 12 (dvanajst) tujih nogometašev, je bilo denimo v zadnjem kolu sezone 2011/12 kar 116 od 220 igralcev, ki so začeli tekmo, rojenih zunaj Velike Britanije. Kakšen magnet za navijače, TV gledalce in pokrovitelje so s tem sprožili na Otoku, razkriva primerjava plač – leta 1992 je povprečna plača nogometaša v premier league znašala 75.000 funtov letno, dandanes nikogar ne vznemirja niti tedenska plača 200.000 funtov.

Televizija Sky je opravila svoje, v najnovejši triletki je pristavil lonček še BT Sport, v prihajajoči sezoni bodo prenašali v živo že 168 tekem (v prvi sezoni premier league 60 tekem, dvajset let pozneje pa 138). Veliko zaslug za finančni preporod lige bi lahko pripisali tudi vodstvu premier league. Njen direktor Richard Scudamore se je dobro zavedal priložnosti na tujem in razsežnosti trga, na katerega so se podali Angleži. Če so angleški klubi nekoč izgubljali denar in se odpovedovali plačilu za prodajo TV pravic na tuje, so se v zadnjih letih pod vodstvom Scudamora lotili vsakega trga posebej, pogosto so prodajali TV pravice vsaki državi posebej. Izplen? Premier league je v najnovejši pogodbi 2016-19 samo na tujem iztržila 1,22 milijarde evrov letno, kar je več, kot iztrži katerakoli druga nacionalna liga s celotno prodajo TV pravic za prenose njenih tekem! In, kar je najboljše, velik manevrski prostor za večkratno povečanje tega zneska je zagotovljen z načrtno nogometno ekspanzijo na Kitajskem in v ZDA. Približno 130 zaposlenih v vodstvu angleške lige je opravilo odličen posel.

Ni torej čudno, da prav angleško prvenstvo narekuje trend skupne vrednosti igralcev v ligah (Anglija 5,43 milijarde evrov, Španija 3,5, Italija 3,12, Nemčija 2,7 (18 ekip), Francija 1,82 mia €) in močno prednjači tudi v deležu tujcev v ekipah (Anglija 66,2 %, Italija 53,3, Nemčija 51,6, Francija 48,1, Španija 40,9). Tržnikom gotovo pomaga, da se podijo za žogo na igriščih premier league nogometaši iz 70 različnih držav ... Premier league (PL) je postala finančno močnejša tudi od Uefe, ki je s tremi klubskimi tekmovanji v sezoni 2016/17 iztržila manj kot polovico skupnih prihodkov PL (5 : 2,31 v milijardah €). Angleži imajo torej prav, ko vabijo zemljane na najbogatejši nogometni ples na svetu – zadnjeuvrščeni član angleške lige je samo od TV pravic nazadnje iztržil več (110 mio €) kot najboljši v ligi prvakov (Real Madrid; 89,5 mio €).