Tiskane izdaje
Če se ga ne spomnite, ko je pred dvema letoma še precej zelen navduševal v pomurskem prvoligašu Muri ali kako se je v zadnjih dveh sezonah razvijal v pravega vijoličastega asa, ste zanj zagotovo slišali pred dobrim mesecem dni. Širšo slovensko javnost je navdušil (zveste navijače štajerskega kluba pa obnorel) s tistim odrešilnim zadetkom v zadnjih sekundah tekme proti Maccabiju v 3. kolu kvalifikacij za ligo prvakov. »Tisti trenutki so bili res izjemni, toda do takšnega razpleta smo prišli kot ekipa. Le skupaj s soigralci mi je lahko uspela takšna poteza, zato gre zasluga vsem. Ne vem natančno, kaj sem v tistem trenutku razmišljal, verjetno je bilo res treba zbrati nekaj več poguma. Sledil sem občutku in poskušal iztržiti največ iz dane situacije,« je povedal o potezi, ki je ekipo navdala z novim upanjem in elanom za uresničitev velikega cilja.
V sredo se začne zares, v Ljudskem vrtu bo na uvodni tekmi skupine G gostoval portugalski Sporting. Je napetost že na vrhuncu? »Seveda smo že malo nestrpni, toda veselim se vsake tekme, tudi prvenstvenim ne dajemo nič manjšega pomena. In na vsaki se želim pokazati v najboljši luči,« je odgovoril kot pravi profesionalec. Med tremi slovitimi tekmeci ne dela razlike, vsi bodo težak zalogaj, je prepričan nogometaš, ki je sicer simpatizer Barcelone: »Všeč mi je njihova tekoča igra kratkih podaj. Toda nisem ravno zaprisežen navijač.«
Ne hitrost,
Na svoji nogometni poti je imel že kar nekaj učiteljev, z zdajšnjim trenerjem Antejem Šimundžo je delal že svojčas v Muri. »Nobenega ne bi posebej omenjal, sem se pa od vsakega veliko naučil,« je povedal nogometaš, ki je sicer šele pred dvema letoma zabil svoj prvi gol v slovenski prvi ligi. Odtlej jih je sledilo 22, večinoma že v mariborskem dresu, za vsakega je hvaležen za pomoč soigralcev. »Od prvega dne se v ekipi počutim odlično, vsi so me lepo sprejeli, mi pomagali, takoj sem se vklopil v ekipo. Jasno, preskok je bil velik, Maribor je klub na visoki ravni, tukaj je marsikaj drugače in res sem vesel, da sem dobil priložnost,« je zadovoljen eden najmlajših v moštvu. S soigralci se rad druži tudi v prostem času, velikokrat gredo skupaj na kosilo ali kavo.
Brez počitnic
O prostem času zagnani športnik ni veliko govoril. Kadar je prost, se rad odpravi na kakšen daljši sprehod ali tek, od drugih »športov« se kdaj pa kdaj loti videoigric, popolnoma osredotočen na svojo nogometno kariero se je letos poleti odpovedal tudi počitnicam. »Ni bilo veliko časa, poleg tega je bilo vse podrejeno treningom in pripravi na novo sezono, ki se je že zelo hitro začela. Upam, da se bo kakšna priložnost za oddih našla v nadaljevanju sezone,« je povedal vestni športnik, ki sicer prost dan najraje izkoristi za pobeg domov, na Goričko, kjer so njegovi starši in tudi dekle Kaja. V Mariboru, kjer stanuje zadnji dve leti, se mu bo Kaja pridružila, ko konča magistrski študij.
V prihodnost za zdaj zre zadržano. Ne glede na to, da je bil njegov nogometni vzpon zelo hiter, ne želi prehitevati in že sanjati o tujih klubih: »Moja prihodnost je zdaj povezana z Mariborom, o ničemer drugem ne razmišljam. Zavedam se, da lahko še napredujem, poleg tega so se mi v tem moštvu že uresničile sanje, zaigral bom lahko v ligi prvakov.« Dan, ko je bil na Škotskem del velikega uspeha, si bo kajpak zapomnil za vse življenje. Tudi zato, ker je ostal brez las. Izpolniti je namreč moral stavo, ki jo je na začetku sezone sklenil s soigralci, ko so se norčevali iz njegove daljše pričeske in napovedali, da ga bodo postrigli, če se uvrstijo v ligo prvakov. Stava je stava in pobriti Prekmurec se je že sprijaznil z njo: »Sprva mi je bilo malo žal las, a sem se že navadil.« Če se je bilo treba za tako velik uspeh odreči frizuri, pravi Bohar, jo je pravzaprav z veseljem žrtvoval.
